Aleš Tomašević je Gorenjec, natančneje Jeseničan. Sledi klene gorenjščine so občasno še vedno zaznavne v njegovem govoru, čeprav že desetletje službuje v Ljubljani – je namreč župnik v Sostru na obrobju Ljubljane. Pokramljali smo o naukih koronskega posta in posebnem križevem potu, ki ga je napisal že pred leti. V njem namesto Jezusa nastopa mladi odvisnik od mamil.
Doštudirali ste delovno terapijo, kot prostovoljec ste se srečevali z zasvojenci. Z osebami, ki se odvajajo od zasvojenosti, imate prek zavoda Pelikan obilo stika tudi danes. Ste bili od nekdaj nagnjeni k podajanju roke tistim, ki so se znašli nekoliko na obrobju družbe?
Veliko sem bil povezan z Robertom Friškovcem in zaporniki, z letovanjem otrok in mladostnikov iz družin v stiski po programu Biseri in drugimi skupinami. Delno še vedno ostajam povezan z ljudmi z obrobja.
Še kot študent ste na dušek, v neki noči napisali Križev pot odvisnika - 14 postaj trpljenja, vezanega na današnji čas.
Kot delovni terapevt sem imel pogovor s 16-letnim dekletom, ki mi je govorilo o tem, da ne vidi smisla življenja. Tedaj me je prešinilo, da je tem ljudem treba prinašati upanje, Boga. Zato sem se odločil za pot duhovništva. Vsak ima pravico spoznati Boga, dobroto, ki jo izkazujemo drug drugemu.
Kje ste dobili prvi impulz za tovrstni križev pot?
Začelo se je tako, da mi je tedanji kaplan na Jesenicah omenil, da bi rad molil križev pot, ki se dogaja danes. Isti večer, ko sva se pogovarjala, oziroma bilo je že jutro, saj je bila ura ena, sem se usedel za mizo. Ob štirih zjutraj je bil križev pot napisan. Doživel je kar nekaj popravkov, največjega ob novi maši. Tedaj mi je David Abram narisal risbe. Želel sem takšne, na katerih osebe nimajo obrazov, tako da se lahko vsak prepozna na katerikoli postaji ali v osebi.
Je naključje, da je glavnemu liku ime Aleš?
Nikogar nisem hotel stigmatizirati. Do tega ali očitkov lahko pride hitro. Zato sem glavnemu liku dal kar svoje ime, Aleš. Ostala imena v zgodbi so resnična. Potek križevega pota je vzet iz življenjskih zgodb odvisnikov. To se z mladimi res dogaja.
Ste torej srečali več takšnih "alešev"?
Kot študent delovne terapije sem imel najprej vaje, nato sem bil prostovoljen na Centru za mentalno zdravje, na oddelku za detoksikacijo. Tam vsem v pol leta srečal kar nekaj "alešev". Križev pot je skupek njihovih zgodb.
Kako se skušnjava drog danes razlikuje od okoliščin pred osmimi leti, ko je bil križev pot izdan?
Sprememb je veliko. Nekemične odvisnosti so v porastu – od mobilnega telefona, računalniških igric, iger na srečo, do pornografije, nakupovanja, zasvojenosti z odnosi … Izolacija je privedla do zaostritve razmer tako v družinah kot med posamezniki. Sam bi ocenil, da v tem koronskem letu nastaja največ težav z računalniškimi igricami, tudi pri odraslih, in pornografijo.
Ste razmišljali, da bi napisali tudi koronski križev pot? Kako bi bil videti?
Lahko bi ga pisal skozi oči nekoga, ki je zbolel, ali z vidika zdravnika, zdravstvenega delavca, prostovoljca, ki bolnike spremlja. Lahko pa tudi z vidika svojca. Tovrstni križev pot je napisala Anja Kastelic. Mislim, da je vsaj en vidik koronske krize zadela zelo dobro.
Kakšna bi bila 15. postaja?
Vstajenje. To bi bilo lahko zdravilo in z njim omejitev širjenja. Lahko pa bi pogledali tudi z vidika smrti in nato vstajenja.
Prečiščenje odnosov?
Tudi, če bi gledali družbo kot celoto. Česa smo se naučili v koronakrizi? Bojim se, da zelo malo. Ob sproščanju ukrepov smo zelo hitro zapadli nazaj v stare tire, tudi nezdrave. Spet smo postali družba, ki leta naokrog, se ne zna umiriti, si ne zna vzeti časa za drugega in Boga. Lahko nas več živi v hiši, pa ne vemo za drugega.
Spomnim se primera pred leti v enem izmed stanovanj v stari Ljubljani. Sosedje niso vedeli, da je v stanovanju umrla starejša gospa. Šele ko so črvi prilezli do soseda v spodnjem stanovanju, so opazili, da je nekaj narobe. To so tragedije naše družbe!
Potem se lahko ozremo tudi na naše družine in zakonce. Zakonca lahko sedita drug ob drugem in ne vesta, da sta tam. V današnji družbi ne opazimo sočloveka in se ne znamo umiriti, ves čas smo pod pritiski in napetostjo, kaj moramo in kaj bi morali.
Pa vendar morda obveznosti niso tako pomembne kot to, da nekomu prisluhneš, mu daš roko in si z njim. Tu je potrebno prečiščenje odnosov. Začeti se moramo zavedati, da je človek ob meni.
Česa nas in vas je naučil letošnji, drugi koronski post?
Umirjenosti, novih temeljev. Danes je težko oziroma najtežje biti z najbližjimi skupaj 24 ur. Prav do svojih najdražjih znamo biti, oprostite izrazu, zelo "pasji". Pred njimi nimamo mask. Izrečemo, kar nam pade na pamet, čeprav vemo, da jih lahko prizadenemo.
Še več, točno vemo, kje koga "špikniti", da bo mir. Ni tako težko pomagati nekomu, ki je oddaljen in ga vidim enkrat tedensko. Pomagati bližnjemu in ga razumeti v vsaki njegovi težavi pa je problem.
Za konec … Opažate, da se gremo kristjani kdaj elitizem? V smislu: mi smo dobri, pobožni, izpolnjujemo zapovedi, oni pa ne, sami so krivi. V mislih imamo obrobne ljudi.
Zelo radi pokažemo s prstom na drugega. Veroučencem pa vedno rečem, da če s kazalcem kažeš na drugega, ostali trije prsti kažejo nate. Vsak od nas ima takšne ali drugačne težave, pa naj jih priznamo ali ne. Lažje je kazati na drugega, kot se ukvarjati s sabo. Zato je danes toliko opravljanja in obrekovanja.
