Teh 9 nasvetov lahko pomaga, da se naučimo odpuščati sebi in drugim

Odpuščanje je ključ do dobrih odnosov v družini, z drugimi in tudi s seboj. Pomembno je, da se naučimo načinov, ki nas bodo vodili k odpuščanju in k temu, da se bomo naučili prositi odpuščanja.

Tu je 9 nasvetov, ki nam lahko pri tem pomagajo.

Ni preprosto, vendar imamo zapoved, ki pravi, da se moramo ljubiti. Ljubezni brez odpuščanja pa ni. Upoštevamo del zapovedi o ljubezni do Boga ter bratov in sester, pogosto pa pozabimo na to, da moramo ljubiti tudi sebe.

Prevečkrat obžalujemo in se kesamo, jezni smo nase, ker ne živimo v skladu s svojimi pričakovanji, ne držimo obljub ali naredimo napako, ki ima resne posledice. Če nas preteklost ovira pri tem, da bi živeli v miru in polnosti, pomeni, da moramo odpustiti sebi in drugim.

Odpuščanje ne pomeni, da zanikamo bolečino ali potlačujemo svoje občutke. Pot odpuščanja je pot resnice in odprtosti. Da bi odpustili, moramo sprejeti, da smo bili prizadeti in spoznati, kaj ta bolečina pomeni.

Včasih odpuščanje uporabimo kot sredstvo za zatiranje drugega. Drugemu dajemo občutek, da ga nadvladamo in da bo naš večni dolžnik. "Ne samo, da si me prizadel, sedaj si mi dolžan hvaležnost, ker sem tako dober, da sem ti odpustil." To navidezno odpuščanje je popačena podoba sočutnega ravnanja, saj ga ne vodi ljubezen, ampak ponos in greh.

Kako lahko ločimo navidezno odpuščanje od pravega? Obstaja nekaj možnih dejavnikov. Dobro je, če si postavimo naslednja vprašanja:

Odpuščanje ni nevarno, je pa nevarno, če ne odpustimo. Nič ni bolj podobno odpuščanju kot njegovo nasprotje. Odpuščanje (dano in dobljeno) se lahko izrazi na najrazličnejše načine, ne samo z besedo.

Prositi za odpuščanje ali odpustiti je mogoče brez besed, vendar je veliko bolje, če to izrazimo. Ko rečemo: "prosim te za odpuščanje" ali "odpuščam ti", se odpre tudi naše srce. Odpuščanje lahko pokažemo tudi na druge načine, na primer s poljubom.

Ljubezen (če je odpuščanje prišlo iz ljubezni) lahko vodi do spoštovanja drugega in njegove krhkosti. Nasmeh ali ljubeč dotik je lahko jasen znak odpuščanja, tudi če ne more vedno nadomestiti besed.

Nekateri lahko odpustijo hitreje, drugi potrebujejo več časa. Spoštovati moramo čas, ki ga potrebuje druga oseba. Pomembno je, da resnično odpustimo. Morda se drugi ne zaveda teže svojih dejanj, zato mu moramo pomagati pogledati v preteklost in videti težo dejanj, ki so povzročila bolečino. Ne smemo se torej veseliti prehitro, če drugi deluje, da je že na vse pozabil. To, da pozabimo, ne pomeni, da smo odpustili.

To, da je prepozno, je zmotna trditev. Ni nujno, da je naša odločitev dokončna, saj je vedno mogoče odpustiti. Včasih pa temu ne verjamemo, saj je lahko neskončna Božja ljubezen do nas preveč dobra, da bi bila resnična. Zato včasih ne verjamemo, da je "pri Bogu vse mogoče."

Občutek miru, ki pride z odpuščanjem, zdravi našo dušo. Spomin na bolečino, ki nam je bila zadana, preusmeri našo pot stran od smrti in pelje v srečno življenje. Odpuščanje je kot vstajenje: prehod iz smrti v življenje.

Vstali Kristus nam je pokazal pot. Pozval nas je, naj odpustimo "ne sedemkrat, ampak sedemdesetkrat sedemkrat" (Mt 18,22), kar pomeni neštetokrat. Naj nas ne bo strah prositi Svetega Duha, naj nas opominja, da moramo odpuščati.

Avtor prispevka je Luc Adrian.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.