Velika sobota je vez med velikim petkom in dnevom Kristusovega vstajenja. Liturgija nas uči, da prehod iz žalosti velikega petka v veselje velike noči ni preprost nadomestek, ampak gre za dogajanje, za proces, v katerem se žalost postopno preoblikuje v veselje. Zato je velika sobota prav dan spremenjenja, dan, v katerem od znotraj vzkali zmaga nad smrtjo, piše sestra Božena Kutnar.
Pripravimo velikonočna jedila in se zberemo skupaj. Za pesem lahko izberemo Oljsko goro ali katero drugo.
Voditelj (v družini oče ali mama): V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Voditelj: Zbrali smo se, da bomo nebeškega Očeta prosili za blagoslov jedi, ki jih bomo na velikonočno jutro zaužili skupaj v veselju in hvaležnosti zaradi Kristusove zmage nad smrtjo. Zato bomo zdaj najprej prisluhnili Božji besedi.
Berilo iz pete Mojzesove knjige.
Mojzes je govoril izvoljenemu ljudstvu: Spominjaj se vsega pota, po katerem te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vodil po puščavi, da bi te ponižal in preskusil, da bi spoznal, kaj je v tvojem srcu, ali boš spolnjeval njegove zapovedi ali ne. Poniževal te je in te stradal, potem pa hranil z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje, da bi ti pokazal, da človek ne živi samo od kruha; kajti človek živi od vsega, kar nastaja po Gospodovih ustih.
Iz svetega Evangelija po Janezu.
Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so v puščavi jedli mano in so umrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da kdor od njega je, ne umrje. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.
Če imamo blagoslovljeno vodo, jedi pokropimo z njo.
Očenaš. Zdrava Marija. Slava Očetu.
Lahko zmolimo tudi desetko rožnega venca ali kakšno drugo molitev.
Voditelj: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.
Pokrižamo se, zmolimo desetko rožnega venca in preberemo zgoraj omenjeno Božjo besedo iz pete Mojzesove knjige (Mz 8,2-3) in Janezovega evangelija (Jn 6,47-51).
