Nedelja Božjega usmiljenja nas vabi, da globlje odkrijemo, do katere mere se Gospodu – "ki je usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi (2 Mz 34,6) – v svoji bedi zasmili grešnik. Ne zavrne teh, ki ga kličejo in jih prosi le eno: da bi bili preprosti in drzni kakor majhni otroci, da bi se mu vrgli v naročje ter se nenehno vračali k njegovi ljubezni.
Bolj kot zaznavamo Gospodovo željo, da bi vsakega človeka napolnil s svojim usmiljenjem, bolj smo poklicani, da o njem pričujemo.
Najhuje ni grešiti, najhuje je dvomiti o usmiljenju. Da bi se o tem prepričali, je dovolj, če primerjamo Judežev obup s Petrovimi solzami potem, ko sta Jezusa oba izdala. Prvi se je obesil, drugi je postal velik svetnik, ki ga vsi dobro poznamo.
Ne moremo sprejeti usmiljenja, če sami nismo usmiljeni. "Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo," rečemo v očenašu. "Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!" (Lk 6,36), poudarja Jezus v priliki o neusmiljenem dolžniku (Mt 18,23-35), ki je trdega srca, kakršni smo mi vsi, ko nočemo odpustiti svojim bratom, medtem ko Bog nam odpušča.
Usmiljenje nas razoroži. Namesto, da bi v nas vzbudilo obsodbo ali da bi v naša usta položilo besedo zavračanja, odpre naše srce, da začutimo stisko svojih bratov. "Bogu lahko darujemo le skozi veličastvo", je rekla Martha Robin. Usmiljenje lahko izrazimo le tako, da ga vsakodnevno živimo tam, kjer smo.
Usmiljenje ni le odpuščanje, je tudi zvesta dobrota, sočutje, ki človeka gleda v globini njegove biti, v vsakršni stiski: greha, lakote, žeje, osamljenosti, obupa, odvzema prostosti, telesne bolečine, družbenega propada.
Nedvoumno Jezus govori o usmiljenju, ko omenja poslednjo sodbo: "Kajti lačen sem bil, žejen sem bil, tujec sem bil, bolan, v ječi …" (prim. Mt 25,31-46). "Poučevati, svetovati, tolažiti, opogumljati so dela duhovnega usmiljenja, kakor so takšna dela odpuščati in potrpežljivo prenašati. Dela telesnega usmiljenja so posebno naslednja: nasičevati lačne, poskrbeti za streho tistim, ki so brez stanovanja, oblačiti razcapane, obiskovati bolnike in jetnike, pokopavati mrtve (KKC, § 2447).
Dela usmiljenja niso "dobra dela" v strogem pomenu besede. Vsi smo nagnjeni k temu, da bližnjemu pomagamo z vidika naše kreposti, predanosti, družbenega položaja, našega gmotnega stanja. Vendar v tem primeru ne gre za usmiljenje. Usmiljenje živimo le, če se bližnjemu pridružimo v njegovi bedi, kar za slehernega izmed nas pomeni, da sprejmemo lastno bedo.
Samo ko se prepoznamo uboge in grešne pred Bogom ter se predenj postavimo kot ubogi, smo sposobni od Boga sprejeti usmiljeno ljubezen, s katero lahko nato ljubim svoje brate. Ne gre za neko "duhovno uboštvo", pri katerem bi zanikali lastne sposobnosti in bogastvo: gre za to, da se zavedam, da si nisem ničesar zaslužil, da mi je bilo vse darovano zastonj ter da sem v svojem bistvu "malček", ki vse dolguje svojemu Očetu.
To se še posebno odraža pri vzgoji. Usmiljenje naj bi dajalo, če tako rečemo, ton krščanski vzgoji. Usmiljenje, zaradi katerega smo strpni, na razpolago, da poslušamo in potolažimo, da smo sposobni isto stvar tudi petdesetkrat pojasniti, da do neskončnosti ponavljamo iste naloge, da odpremo srce in roke ter sprejmemo izgubljenega sina in odpustimo "sedemdesetkrat sedemkrat".
To je usmiljenje, po katerem sebe sprejemamo od Boga takšne, kakršni smo, ter nas naše omejitve ne jezijo. Naša avtoriteta do otrok bo tako še večja, ker ne bo temeljila na naših močeh, temveč v Bogu. Tako bomo z njimi znali še bolj potrpeti, ker se bomo vedno znova z vsemi našimi slabostmi in napakami zaupali njegovemu neskončnemu usmiljenju.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
