Zgodilo se je nekje med letoma 2019 in 2020. Spomnim se, da sem šla v kapelo, kjer je bilo izpostavljeno Najsvetejše, tako pogosto, kot sem le lahko.
Všeč mi je bilo stati pred križem, izgubljena v mislih, in gledati našega rešitelja.
Vedno mi je to dalo veliko miru, ki se mu nisem hotela odreči. Morda sem hodila bolj zaradi tega, kar sem tam prejemala, in ne iz kakršnega koli drugega razloga. Kljub temu, da sem imela zelo rada Kristusa. Bila sem zaljubljena vanj.
Tisti dan pa je bil drugačen.
V nekem trenutku sem pomislila, da je moral Kristus kot Bog, kakršen je bil, kot alfa in omega, kot začetek in konec, poznati prihodnost, ko je bil na križu. Prav tako tudi v Getsemaniju.
Spoznala sem, da je on gotovo že s križa gledal, kako ga jaz v tišini tiste kapele, kjer sem bila pred Najsvetejšim, gledam in občudujem.
Čutila sem, da ga moja prisotnost v njegovem Getsemaniju in na križu tolaži. Da je prav moja prisostnost tisto, kar je vsemu trpljenju na križu dajalo smisel.
V meni so se mešali različni občutki, teža moje bede ter občudovanje in zahvala za Njegovo skromno in nesebično predanost.
Uspelo mi je reči:
Moj Gospod in moj Bog, bilo je vredno! Poglej me! Tukaj sem, ljubim te. Naj te to potolaži, naj ti to da moč. Sem plod tvoje bolečine ... oprosti mi.
Naslednje dni nisem več iskala miru, ki mi ga je vlivala božanska prisotnost, ampak da bi tolažila svojega ljubega Boga v njegovih bolečinah na križu. Predenj sem vedno prišla kot plod njegovih solz, ki so se stopile z mojimi in presegle čas.
Njegova večna prisotnost se je izrazila v enem samem kriku bolečine in obžalovanja, pa tudi veselja in hvaležnosti.
Zdaj sem pogledala evharistijo in zagledala križ. Vse se je spremenilo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
