7 stvari, ki jih Jezus ni storil

Jezus bi imel vso pravico, da bi se kot Božji sin vzdignil nad vse grešne ljudi in jim pridigal s piedestala. Pa vendar je vse svoje življenje počel povsem nasprotno. Rodil se je kot eden izmed nas, v bornih in nič kaj zveličavnih okoliščinah.

Preden je začel učiti, je tako kot njegov zemeljski oče Jožef delal kot tesar. Ko je potoval s svojimi učenci naokrog in ljudi učil, je jedel, kar so jim ljudje dali, ter spal, kjer so si našli prebivališče.

Ko so ljudje želeli obsoditi grešnico, je tudi njih posvaril, naj se nihče nima za več od drugega: "Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo." (Jn 8,7) Učencem je umil noge in vsem dal zgled ponižnosti ter služenja svojim bližnjim.

Ubogal je Očetovo voljo in se dal obsoditi ter usmrtiti na nadvse krut način. Vse to priča o tem, da je ne le želel postati eden izmed nas, pač pa je tudi nam želel pokazati, da je drža služenja tista, ki dviga človeka, in ne vzvišenost ali zveneči nazivi.

Čeprav je kot vsakega človeka tudi njega hudi duh preizkušal med štiridesetdnevnim postom v puščavi, se Jezus ni vdal skušnjavi in grehu. Tudi ko so ga ljudje na križu zasmehovali, pljuvali, tepli, brcali in poniževali, jih ni obsodil. Ostal je svet in Boga prosil odpuščanja za vse tiste, ki so mu delali hudo: "Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo." (Lk 23,34)

Jezus je želel, da bi imeli ljudje pravi odnos do templja, do hiše njegovega Očeta. Ko so si trgovci v njem postavili stojnice in je posvetni vrvež preplavil sveti prostor, je bil Jezus odločen. "Jezus je stopil v tempelj in izgnal vse, ki so v templju prodajali in kupovali. Menjalcem denarja je prevrnil mize, prodajalcem golobov pa stole." (Mt 21,12)

Zaradi svoje načelnosti je prišel v navzkriž z oblastmi in s farizerji, ki so prežali na to, kje bi ga lahko zalotili pri "krivoverstvu". Dobra dela, dela, ki so skladna z našim notranjim občutkom za dobro, imajo prednost pred še tako strogimi pravili.

Ko je bolno ženo ozdravil na sobotni dan (ki je pri Judih veljal za dan, ko se ne sme delati), ga je predstojnik shodnice grajal, da krši pravilo sobotnega dne.

Jezus pa mu je odgovoril: "Hinavci! Ali ne odveže vsak od vas v soboto svojega vola ali osla od jasli in ga žene napajat? Te pa, ki je Abrahamova hči in jo je satan zvezal za – poslušajte – osemnajst let, ni bilo potrebno rešiti te vezi na sobotni dan?" (Lk 13,15-16)

In tedaj je bilo vse njegove nasprotnike sram, kot piše v Svetem pismu. Nobeno pravilo nas ne odvezuje od naših notranjih moralnih prepričanj, ki nam jih zapoveduje ljubezen do Boga in bližnjega.

Jezus bi imel kot Božji sin možnost, da se odpove trpljenju in prezgodnji smrti. A vedel je, da bi s tem onemogočil Božji načrt za človeštvo. V pričakovanju hudega trpljenja je v vrtu Getsemani molil: "Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi." (Lk 22,42)

Čeprav je bil v skušnjavi, ki sta ji botrovala strah in groza pred vsem, kar je vedel, da ga čaka, je ponižno sprejel Božjo voljo in ni nasprotoval Božjemu načrtu.

Nedvomno bi Jezus lahko storil čudež, kot jih je storil že mnogo poprej, in v trenutkih križanja stopil s križa. Množice so mu klicale: "Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa!" (Mt 27,40)

Podobno mu je zaklical tudi en od hudodelcev, ki sta bila križana skupaj z njim: "Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!" (Lk 23,39) A Jezus je vedel, da s tem ne bi izpolnil tistega, za kar je bil poslan na ta svet. Svojo ljubezen je izkazal do konca, do smrti in nato do vstajenja tretji dan.

Čeprav se je učencem zdelo, da jih je Jezus zapustil, ko je odšel v nebo k Očetu, pa je njim in vsem nam zapustil svoje telo, ki ga v čudežu evharistije lahko prejemamo pri vsaki sveti maši.

Jezus je učence potolažil: "Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi." (Jn 14,18-19) S tem Jezus vsakič znova uresničuje svojo obljubo, ki jo daje vsem nam: "Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj." (Jn 6,51)