Po pouku se med starši zasliši pogovor: "9-letnega Ceneta ne prepoznam več! Loputa z vrati, napada svoje brate in sestre," "10-letna Eva je preobčutljiva, razburja se za vsako malenkost. Ure preživi pred ogledalom, sanja, da bi se ličila in oblačila kot študentka, " "Klemen se vmeša v vse, neprestano razpravlja, analizira in se prepira. Pravi predpubertetnik! "
Predpuberteta - je to izum staršev, ponosnih na to, da imajo že skoraj najstnike, ali marketinga, željnega novih majhnih potrošnikov?
Francoski psihologinji Bernadette Lemoine in Véronique Lemoine-Cordier sta prepričani, da so se otroci v zadnjih letih resnično spremenili. "V svoji praksi danes nimam več opravka z enakimi otroki," analizira Véronique Lemoine-Cordier. "Hiperstimulira jih družba, ki je izjemno hitra. Zelo zgodaj sodelujejo pri vsem, kar se dogaja v svetu odraslih. Tehnična sredstva obvladajo bolje kot mi. So pametnejši in zelo hitro se naučijo tisto, kar jih zanima. Zaradi tega želijo veliko hitreje odrasti. "
Kljub temu poudari: "Doživljajo kognitivno revolucijo, vendar jim čustvena in fiziološka zrelost ne sledita tako hitro."
Torej, kako pomagati temu malemu "mutantu" odraščati? Predvsem tako, da ga nimamo za najstnika, odgovarja psihologinja.
Anne Kolly, učiteljica in trenerka montessori, otroke opazuje že več kot petindvajset let: "V tej starostni skupini otroci iščejo ključe do razumevanja sveta, da bi ga lahko raziskovali, zanima jih vesolje, zgodovina Zemlje. Imajo velike intelektualne sposobnosti in lahko razumejo zelo zapletene koncepte. Doživljajo tudi družabno življenje."
To je starost klanov, kod, izključitev. Otrok se izolira doma, v šoli in ragbiju pa ima dobro skupino prijateljev. "Otrok zahteva prostor, več svobode pri izgradnji samega sebe, razvijanju svoje močne inteligence. Da se bo razvila ta vitalna energija, je nujno, da šola in odrasli zagotovijo bogato in spodbudno okolje. V nasprotnem primeru lahko otrok postane brezvoljen ali nevzdržen."
Danes je težko pustiti, da najstniki uživajo v naravi, da izpolnijo svoje potrebe po avtonomiji. Skavtstvo in različni tabori so odlična alternativa. Otroka vodijo k zmernemu tveganju v določenem okviru.
"Svobode si ni mogoče zamisliti brez odgovornosti," opominja trenerka montessori. Če otrok nekam želi iti sam, morajo iti starši prvič z njim, mu predstaviti nevarnosti in določiti omejitve. Pri tem morajo paziti, da otroku ne dajo svobode, na katero še ni pripravljen.
Tudi za Bernadette Lemoine je svoboda pogojena:" Z otrokom moramo biti odločni, mu razložiti, da so omejitve za njegovo zaščito in da mu bomo po malem vedno bolj zaupali."
Poseben izziv je tudi vzgoja v družbi, ki ponuja vse vrste takojšnjih užitkov. "Otrok je voljen, vodljiv, bistvenega pomena je, da se nauči izbirati, kaj je zanj dobro, in to je lahko manj zaželeno kot tisto, kar ga mika. V igri je vzgoja volje, " svetujeta Bernadette Lemoine in Véronique Lemoine-Cordier. Če daš otroku vse, kar prosi, pomeni, da ga držiš v iluziji vsemogočnosti.
Otrok bo s tem, ko se bo odločil, da bo izbral dobro in iskal resnico, postopoma obvladal svoje izbruhe in svoja čustva. Véronique Lemoine-Cordier poudarja: "Predpubertetnik je pogosto preobčutljiv, čustveno krhek. Lahko ima nesorazmeren odziv na prijetno ali neprijetno situacijo. Pomembno je, da mu pomagate, da izrazi svoje občutke, ne da bi ga kdaj obsojali."
Na koncu je otrokovo ravnotežje odvisno od dobro pretehtane avtoritete njegovih staršev. Če znajo določiti pravila in se ne bojijo z njim vzpostaviti vertikalnega odnosa, lahko varno odraste.
Avtor prispevka je Solange du Hamel.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Valerija Trček.
