Po trenutno uveljavljenem rimskem obredu v Katoliški cerkvi naj bi duhovnik ali diakon po prebranem evangeljskem odlomku poljubil evangeliarij. Če so pri bogoslužju navzoči škofje, kardinali ali papež, se evangeliarij odnese k njim in knjigo poljubi najvišji cerkveni dostojanstvenik.
Izročilo poljubljanja evangelija pri bogoslužju je zelo starodavno in ima bogato simboliko. Nikolaus Gihr v svoji knjigi z naslovom The Holy Sacrifice of the Mass (Sveta mašna daritev, op. prev.) pojasnjuje: "Evangeliarij oziroma sveta evangeljska besedila na splošno predstavljajo samega Odrešenika, zato so jih že od nekdaj pobožno častili (tako kot Kristusove podobe) …
Potem ko duhovnik v evangeliju okusi in izkusi Gospodovo sladkost, Njegov nezmotljivi nauk, Njegovo čudovito in poživljajočo tolažbo in obljube, se njegovo srce napolni s srečo in veseljem in radostno poljubi besede večnega življenja, da bi pričeval o svojem globokem spoštovanju, o svoji neizmerni in goreči ljubezni do teh besed."
Drugi vatikanski cerkveni zbor je potrdil prepričanje, da je Jezus navzoč na poseben način, ko se pri maši oznanja njegova beseda: "Navzoč je v svoji Besedi, saj je On tisti, ki govori, ko se v Cerkvi prebira Sveto pismo."
To seveda ne more nadomestiti Jezusove resnične navzočnosti v evharistiji, spomnilo pa naj bi nas na posebno moč Božje besede.
Z mislijo na to nas ne bi smelo presenetiti, kako so prvi kristjani želeli poljubiti knjigo evangelijev, ki so jo prebirali pri maši. Na ta način so izrazili svojo ljubezen do Boga in priznali Božjo navzočnost v njegovi besedi.
Thomas Frederick Simmons v svoji knjigi o bogoslužju zgodovino tega običaja pojasni s sklicevanjem na različne dokumente in druge bogoslužne obrede v vzhodni Cerkvi.
Ta običaj je bil razširjen na različnih območjih vse do 13. stoletja, potem pa so ga izrecno pridržali za duhovnike ob oltarju.
Katoličani naj bi še vedno poljubljali Sveto pismo, vendar ne v sklopu bogoslužja. Precej smiselno je, zakaj starodavni običaj, da vsi verniki poljubijo evangelij, ni več del bogoslužja, saj bi pomenil le dodatno "vrsto za obhajilo" in še podaljšal sveto mašo.
Kljub temu pa je čudovit običaj, ki priznava moč Jezusovih besed v evangelijih.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
