Marjeta in Marko Novak sta se po dveh letih skupne hoje pred dvema letoma poročila. Marko je doštudiral geodezijo, zdaj pa je zaposlen na kmetiji, Marjeta pa je mesec pred Jožefovim rojstvom zaključila študij in magistrirala iz socialnega dela.
Odkar sta skupaj, se odločata, ali bosta prevzela kmetijo pri Marku doma. "Za naju je to pomembna odločitev in zdaj vse kaže, da jo bova," vesel pove Marko. Veselita se novega člana družine in občudujeta čudež življenja: majhnega Jožefa.
Kako sta izbrala ime svojemu prvorojencu?
Marko: To je bila moja želja. Zdi se mi pomenljivo in močno ime, pomeni naj Bog doda. O Jožefu v Svetem pismu ni veliko napisano, ima pa pomembno vlogo. Ni mi všeč, da hočemo vsi isto delati in že na splošno nasprotujem modi.
Nalašč imam vedno nemoderna očala. Zadnja leta sem se našel pri sv. Jožefu v Ljubljani v skupini Katakombe, kjer je zame zaledje moške miselnosti in podpore. Tudi sam si želim biti podpora sinu.
Marjeta: Kar malo smešno mi je bilo, ko sva bila še fant in dekle, je jasno izrazil, da bi imel sina Jožefa. V pogovoru o tem, zakaj prav Jožef, pa je Marko rekel, da bo lahko rekel sinu, ko bo velik: "Jožef, pejd' v svet!" Prav dobro se mi je zdelo: "Prav, potem bova imela pa Jožefa." In sem to ime vzljubila.
Kje sta se spoznala in prepoznala, da sta za skupaj?
Marko: Rad se pohecam, da me je moja tašča prej previjala, preden sem videl Marjeto. Najini starši so skupaj zoreli na predzakonski skupini pri p. Vitalu Vidru in v zakonski skupini. Oboji starši so imeli doma kmetije, prevzeli so kmetiji, imeli veliko otrok in družini sta bili povezani, kot bi bili sorodniki.
Dolgo si nisem niti predstavljal, da bi bila katera od Malenškovih moje dekle, pred šestimi leti pa smo bili skupaj za novo leto in takrat sem v trenutku ugotovil: "Marjeta je pa res fejst punca, lahko bi bila moja punca." Potem sem potreboval še devet mesecev, da sem tudi Marjeto v to prepričal.
Marjeta: Bili smo prijatelji in ko me je povabil na sladoled, nisem niti pomislila na kaj več, ko me je pa povabil na sprehod, sem videla, da je nekaj drugače.
Marko: To leto je bilo tudi za to, da sva prerasla družinsko prijateljstvo v odnos. Ko sem doma povedal, da je Marjeta moja punca, je brat rekel: "Pa ne moreš biti s sestrično poročen."
Kako ste vedeli, da je Marjeta tista prava?
Marko: Zazdelo se mi je. Pravijo, da moški potrebujemo samo par sekund, da se zaljubimo.
Vi pa devet mesecev?
Marjeta: Toliko je bilo potrebno, da sem Prebačovega Marka videla kot fanta. Zmeraj pa je bila misel: "Res je fejst fant, ne morem kar reči ne." Ko pa sem se zaljubila, sem se zares. Tudi p. Vital mi je večkrat rekel, da če bom vzljubila njegovo dušo, bom prej ko slej tudi njegovo telo in njega.
O čem sta kot fant in dekle skupaj sanjala in načrtovala?
Marjeta: Imela sva skoraj enake želje, ker sva rasla v podobnih družinah. Ko sva bila fant in dekle, sem bila ob njem mirna, da bova lahko skupaj živela in videla, da imava podobne želje za naprej. Oba sva si želela poroke, pred poroko sva se trudila za vzdržnost. V veliko stvareh sva se podprla.
Kako sta se pripravljala na zakonsko življenje?
Marko: Zadnje leto priprave na zakon sva kot absolventa šla za en mesec na Camino de Santiago in v misijone v Afriko za dva meseca. Najprej sva v dobrem mesecu prehodila camino – 1000 kilometrov. Med potjo pridobiš kondicijo in ni bilo večjih težav, čez en mesec pa sva šla v Afriko na misijon.
Marjeta: V misijon sva se odpravila v lastni režiji preko p. Jožeta Andolška, ki deluje v Etiopiji in ima kar nekaj skupnosti, ki jih obiskuje.
Marko: Kar sam sem hotel iti na camino, pa se Marjeta ni strinjala in sem potem še njen "ruzak" malo nosil. Camino je bila želja po pustolovščini, Afrika pa je bila za naju težja izkušnja.
Marjeta: Na caminu je bilo prijetno, v Afriki pa naju je veliko stvari presenetilo.
Odločila sta se za poroko, kaj vama pomeni zakon?
Marjeta: Za poroko sva se odločila tudi zaradi zgleda, ker sva v takih družinah odraščala. Meni je vedno zelo veliko pomenilo, da se odločiva drug za drugega in je to to.
Marko: Verjameva tudi v Božjo navzočnost v zakonu. S poroko je Bog prišel med naju in njegovo navzočnost tudi čutiva in se nanj zanašava.
Se je kaj spremenilo, ko sta zaživela kot mož in žena?
Marjeta: Že to, da sva bila naenkrat sama, saj sva oba iz velikih družin. Kar nekaj časa sem potrebovala, hkrati pa se mi zdi to zelo dobra pot v samostojnost. Doma sva se lepo poslovila, dobila blagoslov staršev, bratov in sester in potem s poroko tudi simbolično šla od doma.
Najteže je bilo sprejeti, da sem jaz počasna in imam rada gotovost pri odločanju, velikokrat me je strah in ne vem, kako iti naprej, Marko pa je zelo odločen in pogumen. Mož akcije. To je velika razlika med nama, že v Afriki in na caminu je bilo to v ospredju.
Kmalu se je napovedal nov družinski član …
Marjeta: Bila sva odprta za novo življenje, pa nisva kar takoj zanosila.
Marko: Sem izračunal tako, da Marjeta najprej zaključi študij … (smeh) Nekaj mesecev sva morala počakati, ravno toliko, da sva zdaj še bolj hvaležna.
Marjeta: Že ko sva zanosila, sva bila zelo hvaležna, pa tudi po vsakem pregledu, ki sem ga imela, sva imela potem skupni zajtrk s hvaležnostjo, da je vse v redu.
Ali lahko podelita z nami svoja doživljanja, ko zaslišita jok otroka?
Marjeta: Obdajala me je hvaležnost, da je prišel iz Božjega v najino naročje.
Marko: Imava lepo izkušnjo poroda, brez zapletov. Pravijo mi, da sem malo trd človek, pa sem ob sinu kar zajokal.
Marjeta: Občudujem Jožefa in se čudim, da sem nosila tako velikega otroka.
Marko: Pred rojstvom nisva želela vedeti spola otroka, ob rojstvu pa sva bila tako ganjena, da sva pozabila pogledati, ali je fant ali punčka.
Marjeta: Včasih ga kar gledam in od veselja jokam.
Marko: Otrokove potrebe so res na prvem mestu. Že od doma pa imam izkušnjo, da je res pomembno, da sva najprej midva drug za drugega.
Z rojstvom se začne vzgoja otroka. Kaj želita dati Jožefu in otrokom, ki še pridejo?
Marko: Predvsem neko normalnost. Kot pravi p. Vital: "Kar je pre-, je slabo. Je preveč ali premalo." Iz svojih otrok ne misliva delati super herojev, otrok, ki bodo na stotih krožkih in bodo vse obvladali, ampak normalne otroke, ki bodo imeli realen pogled na svet in ga bodo pripravljeni izboljševati. Velikokrat pa slišiva, da če sta ati in mami v redu, so potem tudi otroci v redu, zato si bova še naprej prizadevala za to.
Marjeta: Želim si, da bi bila otrokom zgled kot kristjana, kot ati in mami.
Marko: In jih vzgojiti v pokončne ljudi.
Pogled je usmerjen tudi naprej. Kakšne so vajine želje?
Marko: Včasih sva načrtovala, koliko otrok bova imela, zdaj pa vidiva, da enega po enega. Vsak bo dragocen, si pa želiva, da bi bili bratje in sestre.
Marjeta: Marko si močno želi biti kmet in ko je zdaj zaposlen na kmetiji, kar cveti, ima veliko idej in se čuti močnega. Je pa tudi meni v resnici to zelo blizu in si vedno bolj predstavljam biti na kmetiji, kot da bi samo hodila nekam v službo. Sledim možu.
Marko: To je odločitev za oba. Gre za malo drugačen način življenja, so prednosti pa tudi odpovedi.
Pogovor je bil v celoti objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
