Pred kratkim sem se z vnučkoma sprehajala po vasi. Šli smo mimo cerkve. Vrata so bila odprta. Triinpolletno vnučko je zanimalo, ali je Jezušček pri maši. Pritrdila sem. Potem je nadaljevala: "Kaj pa Sveti Duh?" Presenetilo me je, od kod majhnemu otroku tako vprašanje. Zanimalo me je, kaj si ona predstavlja pod tem imenom. Odločno mi je povedala: "Ja, Sveti Duh je v mojem srčku in trebuščku in povsod."
No, zdaj pa vem, sem si mislila. Povedala je globoko resnico. Ob njenih besedah sem si le zaželela, da bi to spoznanje obdržala vse življenje.
Ko sva bila z možem pred trinajstimi leti v Sveti deželi, mi je od mnogih dogodkov v spominu ostalo doživetje Nazareta. Že na poti tja nas je duhovni vodja opozoril na mesto, kjer je angel Gospodov oznanil Mariji. Rekel je: "Od tega trenutka dalje ne boste nikoli več slišali zvonjenja angelovega češčenja na isti način, kot ste ga doslej."
Prišli smo do mesta srečanja med Marijo in nadangelom Gabrijelom. V solzah sem pokleknila ob napisu: "Tu je Beseda meso postala!", presunjena, da sem na točno določenem kraju, kjer je v točno določenem trenutku zgodovine sam Bog postal eden izmed nas. Marija je s svojim privoljenjem dovolila, da je v njej v polnosti deloval Sveti Duh, in tako se je utelesil Jezus, naš Odrešenik. On je imel od začetka v načrtu to, da bo Sveti Duh dosegljiv vsakemu človeku.
Že takrat je Bog – Emanuel mislil name in nate. On, ki me najbolj pozna, On, ki me je ustvaril, dobro ve, da brez njega ne zmorem delovati tako, kot si je zamislil. "Brez mene ne morete ničesar storiti!" mi je jasno naznanil, potem ko je kot človek tudi sam izkusil življenje v mesu. In prav tako, kot je Marija dovolila moči Najvišjega, da se je v njej utelesil sam Bog, tudi mi po sodelovanju z isto močjo Najvišjega (Svetega Duha) dovolimo Bogu, da se v nas rojevajo nove stvari. Tukaj in zdaj, tudi kadar se zdi moja življenjska zgodba težka in "zataknjena".
Le Bog edini zmore iz moje nepopolnosti narediti kaj lepega in novega. Pogoj pa je, da mu dovolim, da je On polno navzoč v "mojem srčku in trebuščku". Paziti moram le, da moči Najvišjega ne krojim po svojih pričakovanjih, svoji veri oziroma neveri, da je ne omejim le na človeške zmožnosti!
Kadar On, Sveti Duh torej, polno deluje v "mojem srčku in trebuščku", lahko hodim po poteh, po katerih pred mano še nihče ni hodil. V teh negotovih časih je ključno zavedanje, da za Boga nobena pot ni neuhojena, da je on vedno korak pred nami in nam je moč Najvišjega vedno na razpolago.
Pogovor je bil v celoti objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
