Naša najmlajša hči je stara 10 let in jaz moram še vedno hoditi z njo zvečer spat. Pravi, da ne more zaspati sama. Z njo hodim spat od majhnega. Ko zaspi, grem v spalnico. A ko je ura dve ali tri zjutraj, včasih pa še prej, že pride spat k nama. Res bi rada vedela, kje sem ga polomila. Kaj naj storim?
Julija
Draga mamica! Zelo mi je žal, da sebe doživljate, kot da ste ga polomili, saj iz pisma čutim, da zmorete veliko posluha, sprejemanja in nežnosti do svoje hčerke. Njeno vedenje kaže na to, da vam zaupa in da se na vas lahko zanese.
Čudovito je prebrati, da brez strahu pride k vam po pomiritev, ko jo ponoči nekaj zdrami iz spanca. Otrok se nikoli ne zbudi, ker bi si to želel ali načrtoval. Vedno je za tem nek razlog, ki se ga največkrat ne zaveda: lahko so to sanje, nemiren spanec, mu je pretoplo, premrzlo …
Izjemno dragocen je občutek, da se na mamo lahko obrneš ne glede na intenzivnost stiske ali starost. To je nekaj najbolj pomirjujočega – biti prepoznan in ljubljen ne glede na razmere, ne glede na uro, ne glede na leta. Da ti ni treba razmišljati, ali smeš prositi za pomoč ali ne, ampak da te telo kar samo nese tja, kamor čutiš, da je v tistem trenutku to optimalna rešitev za pomiritev vznemirjenega telesa.
To, da ste na razpolago tudi ponoči, je najbolj naraven in najbolj zdrav način za razvoj vaše hčerke, vas in vajinega odnosa. To bo nesla v svoje življenje kot najbolj dragoceno doto: da ti pomoč vedno pripada.
Ko dvomite, se obrnite na moža. Skupaj bosta lažje poiskala optimalne nočne rešitve, kako hčerko pomiriti; ali je najbolje, da ostanek noči prespi pri vaju, ali jo bo eden pospremil v njeno posteljo in jo pomiril tam, držal za roko, božal po laseh in v tišini molil; to pogosto deluje, saj pomiri tudi vas. Tako se bosta tudi z možem še bolj nežno in globlje povezala in krivde ne boste lastninili sami. Pomirja pa vas lahko tudi spomin na katerega od dogodkov iz življenja Marije ob Jezusu.
Škoda je, da bi razmišljali, kdaj bomo ljubili in kdaj ne ali celo dvomili, če je to sploh v redu. Ljubimo vedno, ko je za to priložnost!
Prispevek je bil v celoti objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
