Ena najbolj srčnih in nepozabnih izjav mladega apostola Janeza, ko je skrbno pisal svoj evangelij, je prav gotovo stavek: Učenec, ki ga je Jezus ljubil … Besede, ki odkrivajo življenjsko povezanost Janeza in njegovega Odrešenika, njun osebni odnos in veliko medsebojno ljubezen.
V kratkem stavku je skrito neskončno hrepenenje in pričakovanje, kdaj pride tisti čas, ko bo Janez spet gledal svojega Gospoda in ga bo obsijala njegova navzočnost …
Ko sem v velikonočnih dneh spet in spet brala ta Janezov stavek, sem spoznala, da bi pravzaprav vsak od nas, ki smo krščeni in včlanjeni v Kristusovo skrivnostno telo Cerkev, lahko o sebi zapisal: Grešnik …, ki ga Jezus ljubi!
Da smo vsi grešniki, mi ni treba dokazovati, saj je to dejstvo, ki ga ne more nihče zanikati! A dejstvo, da nas Jezus ljubi, je nekaj, kar nam daruje vera, posebej v teh velikonočnih dneh, ko se srečujemo z zmagoslavjem Jezusa Kristusa in njegovo vstajenjsko stvarnostjo.
Nihče si prav gotovo ne želi, da bi se ponovila velika noč lanskega in letošnjega leta, saj nam je tako zelo manjkalo tudi zunanje praznovanje, procesije, zvonjenje, blagoslov, srečevanje, kres, smeh, pesem, mogočna aleluja …
Smo ljudje, smo telesna in duhovna bitja in potrebujemo hrane za oči in srce, za ušesa in duha. Kar težko je bilo čutiti kakršnokoli navdušenje zaradi tega, kar na veliko noč praznujemo, namreč zmago Boga nad peklom, zmago življenja nad smrtjo, zmago ljubezni nad sovraštvom.
Pa vendar … besede Svetega pisma so nam tudi ob zaprtih cerkvenih vratih in praznih nedeljskih ulicah prinašale tolažbo, nas božale z obljubo in nam odpirale usta, da smo, kot smo vedeli in znali, zapeli alelujo …
Sredi takšne posebne velike noči sem, kot nikoli doslej, doživela, da nas Bog ljubi kot grešnike. Ve, da smo slabotni v svojih naporih za svetostjo, ve, da nas premamijo reklame in užitki, a vendar ne gre proč, stoji ob nas in nas ljubi …
Prav sredi epidemije smo videli, kako smo na področjih, kjer je človeštvo doseglo enega največjih napredkov – v medicini – pravzaprav majhni in nemočni, ko se med nami pojavi neznani nevidni virus …
Vidimo, kako hitro znamo ostati na kavčih in zadremati sredi prenosov maš in pridig, vemo, kako lahko nas je pridobiti za vpitje in protestiranje in zahtevanje nazaj vsega, česar zdaj trenutno nimamo … A velika noč se je zgodila sredi nas, grešnikov, med nami, takšnimi, kot smo, zgodila se je in nas zbudila.
Kajti kdor je z Janezom šel za Jezusom skozi skrivnosti velikonočnih praznikov, je prišel iz groba svojih grehov očiščen in prenovljen, vesel in odrešen, kot tisti, ki ga Jezus ljubi …
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 18.
