Filip se je rodil 22. julija 1515 v bogati družini v Firencah. Zelo zgodaj je začel prezirati zapuščino, ki je čakala nanj in lahkotno življenje, ki mu je bilo namenjeno.
Obdarjen z inteligenco in izjemnimi sposobnostmi, ta neverjetni filozof in teolog diplomam ni pripisoval pomena. Prav tako mu ni bilo mar za kariero, družbeni položaj, bogastvo ali odličen zakon.
Nekoč ga je obiskal premožni mladenič, ki mu je predstavil svoje poklicne načrte. Na koncu pogovora ga je Filip vprašal: "Kaj pa potem?" Tisti mladenič se je odločil vstopiti v samostan.
Po Filipovem mnenju je treba to, kar je najpomembnejše, iskati drugje, edini zakladi, vredni kopičenja, pa so povezani z večnim življenjem. Katero resnico je človeštvo, ki je bilo očitno prepričano, da bo za vedno ostalo tu, na zemlji, spregledalo. "Kaj pa potem?"
Filipa je preganjala skrb za grešnike, ki so na poti v pogubo. Še bolj pa ga je skrbelo to, da ljudem ni bilo mar za Božjo ljubezen in vrednost Kristusove žrtve.
Ob branju Pasijona je padel v ekstazo. Božja milost ga je tako razvnela, da je izčrpan od radosti, ki jo je občutil, klical: "Dovolj, Gospod, dovolj!"
Nič čudnega torej, da je pred posvečenjem in po njem, pri 36 letih – ker se je imel prej za nevrednega duhovništva – vse svoje delovanje osredotočil na dve pomembni stvari: odvračanje mladine od greha in "razgreševanje" grešnikov.
Filip Neri je bil apostol mladih. Po Rimu je potoval v iskanju ogroženih otrok in mladih, sočutje je izkazoval otrokom na ulici, tatovom, vnaprej obsojenim na galeje, pa tudi aristokratskim sinovom, na katere so prežale druge, nič maj strašne nevarnosti.
Neriju je uspelo zbrati otroke in mladino iz različnih družin okoli skupnega ideala in cilja. Ni jim želel vcepiti žalostne pobožnosti. Čeprav je sebi nalagal različne vrste pokore, je njih spodbujal k smehu, zabavi, igram, želel je, da uživajo v lepih letih življenja pod pogojem, da ne žalijo Boga.
Ker je bil vesele narave, se je rad šalil, se smejal na svoj račun. Splošno znana je njegova vsakodnevna jutranja molitev: "Gospod, danes pazi na Filipa! Če ne boš bdel nad njim, bo še pred večerom pripravljen postati mohamedanec!"
Počitek v Bogu je modrost, ki so jo odkrili vsi svetniki. Tudi Filip se je je posluževal. Verjetno se zato ni jemal resno, ni se ponašal s svojimi uspehi, s ponižnostjo je sprejemal vse žalitve, ki so letele nanj, srečo in nesrečo pa je sprejemal z enako mirnostjo.
Edina pomembna stvar je bila odrešitev. Svojim spovedancem je to pogosto ponavljal – on, neutrudni spovednik, ki je bil za ponazoritev svojih besed pripravljen podati tudi najbolj čudne nasvete.
Tako je na primer ženski, ki je obrekovala druge, kot del pokore naročil, naj gre na hrib Pincio. Tam naj oskubi kokoš tako, da bodo njena peresa poletela v vetru, pri naslednji spovedi pa ji je naročil, naj ponovno zbere vsa peresa … Ta nemogoča misija naj bi ženski orisala, kako nemogoče je popravljati krivice, ki so bile storjene dobremu imenu bližnjega.
Nič čudnega torej, da so ga imeli ljudje radi in so se hodili k njemu spovedovat. Številni mladi so ga izbrali za svojega duhovnega vodjo.
Med njimi je bil tudi Paolo Fabrizio Massimo, perspektivni petnajstletnik. Na žalost Paolo od začetka leta 1585 ni zapustil postelje. Že več tednov je bil bolan, njegovo stanje je bilo iz dneva v dan slabše, zdravniki pa niso uspeli ublažiti njegove bolečine. Edina uteha so bili vsakodnevni obiski Filipa Nerija.
Filipa so od nekdaj videli kot čudodelnika in številni bolniki so si opomogli ne le zaradi njegove prisotnosti, temveč tudi z dotikom enega izmed njegovih kosov oblačil. Nič pa ne kaže na to, da bi obupani Paolo prosil za povrnitev zdravja. Želel si je le svete smrti in Filipove navzočnosti ter njegove pomoči v teh zadnjih trenutkih.
16. marca 1583, ko se je stanje fanta še poslabšalo, Filip ni bil prisoten in nihče ga ni mogel najti. Ko je končno prišel, precej pozneje kot po navadi, je Paolo že izdihnil, v samoti, ni se mogel še zadnjič spovedati.
Filip zaradi te novice ni bil zaskrbljen ali nemiren. Vstopil je v sobo, kjer je počival umrli fant in z močnim glasom zaklical: "Paolo, zbudi se!"
Na splošno presenečenje je Polo odprl oči in vstal. Živ je bil in lahko se je spovedal tako, kakor je želel. Ko je prejel odvezo, ga je Filip nežno pogledal in ga vprašal ali želi ozdraveti in ostati na tem svetu, kjer mu grozi toliko zla in nevarnosti, ali bi raje spet zaspal z zagotovljenim zveličanjem in večno radostjo.
Paolo je rekel, da umrla mati in njegove sestre čakajo nanj na drugi strani. In Mati Božja in Kristus in sreča v nebesih. Nato je mirno zaspal večno spanje.
Takšen čudež imenujejo "čudež olajšanja". Smrt Paola Massima sploh ni bila žalostna postala je znamenje, obljuba. Vsako leto, 16. marca, v sobi, kjer je Filip Neri naredil ta čudež in je zdaj preoblikovana v kapelo, obhajajo slovesno sveto mašo. Kot opomnik, da resnično življenje ne pomeni ostati na tej zemlji solz.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
