Pred kratkim sem obiskal Park vojaške zgodovine v Pivki. Njegovo gradivo, od predmetov, dokumentov do podatkov, statistike in še zlasti pričevanj, je osupljiv sprehod skozi svinčene čase slovenske zgodovine. Obenem je spomenik junaštvom in opomnik za zdajšnje in prihodnje rodove: samo da ne bi bilo vojne. Ali z besedami iz starodavnega blagoslova: Kuge, lakote in vojske – reši nas, o, Gospod.
Ob sprehodu med zgodovinskimi obdobji sem zastrigel z ušesi ob dogodku iz druge svetovne vojne, povezanem z bombo oziroma njenim plaščem. Ta je v cerkvi svetega Antona v Vitanju postal kar nadomestek zvona, in to za skoraj 60 let.
To pa sploh ni bila prva vojna ugrabitev zvonov. Štiri je namreč pogoltnilo že nenasitno žrelo industrije v času prve svetovne vojne. Krajani so nove tri zvonove blagoslovili leta 1930. A peli so le dobro desetletje. Leta 1944 so zvonove spet spuščali z zvonika, tokrat Nemci. Ljudje so jokali in molili, nič niso zalegle prošnje ključarja, da bi okupatorji pustili vsaj najmanjšega.
A krajani so se znašli. Desetletje po koncu vojne morije jim je prišlo na misel, da bi namesto zvona uporabili kar plašč 250-kilogramske letalske bombe, ki so ji prej seveda izpraznili eksploziv.
Bombo je v gozdu na Vitanjem odvrgel zavezniški bombnik, ki so ga poškodovale nemške zračne sile. Domačini so jo onesposobili in njen plašč sprva uporabljali za klicanje pastirjev in delavcev. Leta 1955 so plašč odkupili in ga namestili v zvonik starodavne cerkve svetega Antona, ki je bila zgrajena že v 15. stoletju.
Tam je kot priložnostni zvon služil vse julija 2012, ko je novi, 500-kilogramski zvon blagoslovil tedanji škof Stanislav Lipovšek. Plašč bombe pa si je v cerkvi mogoče ogledati še danes.
Glavna vira:
Park vojaške zgodovine Pivka, razstava Do pekla in nazaj
lokalni časopis Vitanjčan
