Verjetno je ni mame, ki se ne bi v najhujših obdobjih izčrpanosti ob dojenčkih in malčkih tolažila: "Saj bo bolje, ko bo(do) malo večji."
Zagotovo vse poznamo znano frazo, s katero so nas, "podočnjakaste" in povožene po še eni neprespani noči, tolažile starejše znanke in sorodnice: "Uživaj vsako sekundo, veš, kako hitro bodo zrasli …!"
Kar je seveda res, a je malce težko namigovati nekomu, ki komaj gleda od utrujenosti, da je nehvaležen in da ne zna ob vsem tem še uživati.
Vsaka mama pri neki starosti otrok začne opažati, da stvari zares začenjajo iti na bolje. To ne pride kot strela z jasnega, pač pa mama postopoma opaža, da ima npr. čez dan že čas, da spije kavico.
Ali da gresta z možem lahko za pol urice na sprehod, ne da bi za to potrebovala varstvo za otroke. Ali pa se zjutraj presenečeno zbudi zares spočita in ugotovi, da ji ponoči ni bilo treba vstati ter da je dejansko spala od trenutka, ko se je ulegla v posteljo, do jutra.
Odraščanje otrok nam torej po eni strani prinese veliko veselja, ponosa, pa tudi olajšanja. Po drugi strani pa so tukaj lahko tudi bolj otožni občutki. Čeprav je lažje, ker je manj naporno, vsaj fizično, pa se hkrati zavedaš, da tistih trenutkov, ko si jih lahko crkljal in stiskal k sebi, ko so bili tako mali in prisrčni, ne bo več nazaj.
Najmlajši v družini tako neizogibno dobi vlogo "scrkljančka", saj mlajšega in manjšega od njega ni, torej ta pozicija za vekomaj pripada njemu – pa čeprav je sicer že velik otrok.
Kako opažamo, da težko sprejemamo rast svojih otrok? Včasih na kar malo nenavadne načine, saj gre za podzavestne občutke. Marsikatera mama se izogiba temu, da bi otrokom kupila oblačila ali obutev v večjih številkah, čeprav so stare stvari že prerasli.
Ljubka oblačila, ki so spadala k določeni starosti in velikosti otrok ter ki so kar naenkrat prekratka, pretesna, preozka, jo namreč spominjajo na minevanje časa.
Na to, da tudi njeni otroci rastejo, da je mimo še eno leto. Iz podobnih razlogov se morda nekatere oklepajo dojenja pozno v starost malčkov, spet drugim se zdi, da otrok še ni tako zelo velik, če še vedno hodi spat v zakonsko posteljo.
Včasih je otroke težko spustiti, da grejo po svoji poti odraščanja; sprejeti, da so vedno manj naši ter vedno bolj svoji. Drži tudi to, da nas odraščajoči otroci spominjajo na preprosto dejstvo, da se sami staramo. S to resnico se vsak spopada na svoj način.
Lahko nam je v tolažbo misel, da je odraščanje in razvoj naših otrok nekaj, kar je del Božjega načrta, prav tako, kot je bilo del njegovega načrta že to, da so se sploh rodili.
Čeprav kdaj pride trenutek, ko bi si zaželeli zamrzniti čas, ker se zdi, da je vse ravno tako, kot mora biti, se lahko spomnimo na to, da Bog bdi nad našimi otroki noč in dan; da je tako vedno bilo in da tako vedno bo.
Nenazadnje pa smo vsi Božji otroci, na to leta nimajo prav nobenega vpliva. In to je čudovita resnica.
