Leopold Mandić se je rodil kot najmlajši izmed 12 otrok 12. maja 1866 v današnji Črni gori (Boka Kotorska, takrat del Avstro-Ogrske). Krščen je bil kot Bogdan. Po narodnosti je bil Hrvat. Že kot otroka ga je oče vsako jutro spremljal k sveti maši. V družini se je zgodaj naučil moliti in živeti v krščanskem duhu.
Bogata družina je pozneje izgubila svoje imetje in padla v revščino. Mali Bogdan je od mladosti jecljal, kar je njegovo majhno in popačeno postavo le še bolj iznakazilo.
Ko so z družino živeli v Herceg Novem, je Bogdan spoznal globoko razdeljenost med vzhodnimi (pravoslavnimi oz. ortodoksnimi) in zahodnimi (rimokatoliškimi oz. latinskimi) kristjani. Že kot deček je želel postati misijonar na vzhodu in se posvetiti revnim in siromašnim ljudem, kot je bila njegova družina.
V domačem kraju so ga navdušili kapucini, ki so jih cenili tudi vzhodni kristjani. Leta 1882 je šestnajstleten odšel v Videm (Udine - Italija) in vstopil v semenišče beneških kapucinov. Po dveh letih je bil premeščen v Bassano del Grappa in si privzel redovno ime Leopold. Večne zaobljube je naredil leta 1888, v duhovnika pa je bil posvečen septembra 1890 v Benetkah.
Leta 1907 je bil Leopold poslan v Padovo, kjer je živel in deloval vse do svoje smrti 1942. Ker se niso uresničile njegove želje po misijonarjenju med vzhodnimi kristjani, si je za vodilo postavil naslednje besede: "Od zdaj bo vsaka duša, ki bo iskala mojo uslugo, moj vir."
V času prve svetovne vojne je Leopold Mandić preživel približno dve leti v zaporu, ker se ni hotel odpovedati hrvaški narodnosti.
Predstojniki so hitro spoznali poseben dar za spovedovanje, ki ga je imel mladi redovnik Leopold, pa tudi sam se je tega dobro zavedal. Tako je bil Mandić kar 34 let spovednik v Padovi. K njemu so se zgrinjali ljudje z vseh koncev sveta, različnih slojev, izobrazbe in nazorov, duhovniki, redovniki, celo škofje.
Mandić je bil do vseh spovedancev zelo sočuten in usmiljen, zaradi česar so ga mnogi grajali. Posebno prijazen je bil do otrok, ki so ga zato imeli zelo radi. Posebno priljubljen je bil tudi med duhovniki. Na njegovi zlati maši leta 1940 naj bi bilo okoli 500 duhovnikov!
Že od mladosti je imel zdravstvene težave. Bil je zelo majhne postave (visok je bil 133 centimetrov), večji del življenja je trpel za želodčnimi bolečinami, artritisom in slabim vidom.
Kljub temu je vsak dan, ne glede na bolečine, mraz ali utrujenost, več ur preživel v spovednici, ki jo je imenoval "moja kletka oz. ječa". Včasih je spovedoval tudi po 10 ali 12 ur dnevno, brez predaha!
Nekaj dni pred smrtjo je šel ves utrujen proti spovednici, ko ga je predstojnik poslal počivat. Mandič je padel na kolena in prosil, naj ga pustijo v spovednico, saj je treba storiti še toliko dobrega za spovedance.
Umrl je 30. julija 1942 zaradi raka na požiralniku, medtem ko so ob njegovi postelji prepevali himno Salve Regina (Pozdravljena, Kraljica). Ob koncu himne je Mandić izdihnil.
