V krempljih poporodne depresije: “Agonija neskončnih dni, v katerih nisem videla smisla”

"Ta fotografija je bila narejena dva dni, preden sem se končno odločila in šla k psihiatru, ki mi je pomagal, da sem se soočila s svojo poporodno depresijo," je na svojih družbenih omrežjih delila Američanka Jasmine. "Ko sem prazno strmela v svojo novorojeno hčer, sem resno razmišljala o tem, da ne bi šla, da bi preprosto odpovedala termin. Mislila sem si: Kaj naj bi ta človek sploh lahko naredil zame?"

Ironično je, kot piše Jasmine, da je po poklicu klinična farmacevtka, torej so ji zdravila in njihovo delovanje dobro poznana. A vseeno se ji je zdelo, da ji antidepresivi ne bodo mogli pomagati in da jih ne želi jemati. Soočala se je s težavami pri dojenju, s hudo izčrpanostjo, želela si je, da bi nekdo zamahnil s čarobno paličico in ji povedal skrivni recept, kaj storiti, ko dojenček joka.

"Povedali so mi, da ne bo preprosto, ko se bo dojenček rodil, a rekli so tudi, da bo vredno, da bom videla smisel. No, jaz sem jokala, ker je bilo tako težko, a smisla nisem videla. Skušala sem upoštevati nasvet, naj spim takrat, ko dojenček spi, ampak jaz sem ležala budna in se mučila z nespečnostjo, čeprav sem bila tako izčrpana, da nisem mogla nič.

Prav tako nisem razumela, kako naj bi uživala v tej fazi novorojenčka, za katero so mi govorili, da bo še prehitro minila. Zakaj bi kdo želel podaljšati to agonijo neskončnih dni, ki so si podobni kot jajce jajcu, ko je moj dojenček samo jokal, jaz pa mu nisem znala pomagati?"

Kot številnim ženskam, ki se soočajo s poporodno depresijo, se je tudi njej zdelo, da bo jemanje zdravil preveč nevarno, hkrati pa povsem neučinkovito. Dobro je poznala stranske učinke, vedela je, da traja kar nekaj časa, preden začnejo učinkovati in pacient začne opažati, da mu pomagajo, da se končno počuti bolje in bolj podoben samemu sebi.

Bilo jo je strah čakanja, bila je nepotrpežljiva. Sama pravi: "Ta zdravila, ki naj bi jih začela jemati, bi zame morala začeti učinkovati že zdavnaj. Na neki način sem obupala nad zdravljenjem, še preden sem se sploh začela zdraviti."

Jasmine se je zavedala, da je depresivna, da je z njo hudo. Občutila je tudi tesnobo. Večkrat na dan se je soočala z grozljivimi mislimi. V ničemer več ni videla smisla, vse stvari, ki so jo včasih veselile, so izgubile svoj pomen. Tudi smejati se ni mogla več. Občutila je samo brezup, sram in veliko krivde.

A depresija ima zelo zlovešč način, kako se polastiti človeka. Jasmine se je mesece po porodu mučila z njo, hkrati pa je nekako mislila, da je vse skupaj njena krivda. Ni hotela verjeti, da bi za njeno stanje bila lahko kriva poporodna depresija.

Razmišljala je o tem, da morda ni primerna za mamo, da je šibka, da le išče izgovore za svojo nesposobnost. Točno to je problem depresije – človek začne dvomiti vase, misli, da je morda vse to, kar se mu dogaja, normalno, zanika svoje občutke in počutje.

Kako poiskati pomoč, ko dobesedno nimaš energije niti za to, da bi se usedel in nekaj pojedel, saj nimaš popolnoma nobenega apetita? "Gre za začaran krog, ki ga ljudje, ki niso šli skozi to in nimajo te izkušnje, ne morejo razumeti," je prepričana Jasmine.

Toda treba je širiti informacije o tem, kajti zavedanje je že prvi ključ do rešitve. Odprto govori o svoji izkušnji, zato da bi nekaj slabega, kar je doživela, obrnila v dobro in da bi s tem pomagala še kakšni drugi mami, ki se spopada s to boleznijo.

Kot klinična farmacevtka nadaljuje: "Antidepresivi ne bodo čarobno popravili vsega, niso enostavni in z njimi moraš biti potrpežljiv. Še vedno je treba trdo delati. A vedeti moramo, da lahko pomagajo na poti k (o)zdravljenju. Treba je odstraniti stigmo okrog jemanja antidepresivov in psihoterapije. Nobene sramote ni v tem, da poiščeš pomoč. Sama zdaj, ko sem spet v redu, trdno verjamem v moč zdravljenja depresije. Spet spim, stvari me spet veselijo. Zdaj lahko rečem, da je vse to, kar sem prestala, bilo vredno – za mojo hčer. Tako hvaležna sem, da jo imam."