Boštjan Dolinšek prihaja iz župnije sv. Benedikta v Stranjah nad Kamnikom, kar ga je zelo zaznamovalo. Doma se je rad ukvarjal s pohodništvom in kolesarjenjem in vsem povezanim z naravo. Zelo mu je blizu sv. Benedikt, h kateremu je večkrat poromal na Monte Casino.
Kako ste se odločili za pot duhovništva? Kje ste zaznali, začutili Božji klic, da Gospod hoče, da mu sledite po poti duhovništva?
Ni bilo enega trenutka, ampak me je to na neki način spremljalo že od otroštva. Nisem bil v vrtcu, ampak s staro mamo, ki me nikoli ni neposredno nagovarjala k duhovništvu, sem pa z njo redno hodil k sveti maši in molil. Tako se je to vraščalo v moje življenje.
Kot otrok sem vprašal očeta, kam moram iti, da bom duhovnik. Verjetno se me je vse še bolj dotaknilo, ker sem že od 2. razreda ministriral in sodeloval pri oltarju.
Do konca osnovne šole nisem veliko razmišljal, bilo mi je kar nekako jasno, da bom duhovnik, a tega nisem reflektiral. V srednjo šolo sem šel na Škofijsko gimnazijo Vipava ravno zato, ker sem rekel, da bom duhovnik, in je prav, da grem tja.
Šele ko sem se moral zares odločiti, kaj bi rad počel v življenju, zakaj bi rad bil duhovnik, sem spoznal, da me je to vedno spremljalo. Če pozorno pogledam, res vidim, da mi je Bog pošiljal v pravem trenutku prave ljudi, prave dogodke, ki so me vodili do sem. Iz svoje zgodovine lahko rečem, da je to Božji klic.
Leta študija in vzgoje so gotovo tudi pripomogla k bolj jasnemu zavedanju in gledanju na duhovniško poslanstvo. Kaj je za vas bistvo duhovništva?
Danes se na duhovnike preveč gleda kot na tiste, ki nudijo verske storitve. So kot obrtniki, ki v konkurenci storitev poskušajo nuditi potrošnikom še eno storitev. Zdi se mi, da je moja prva naloga, da jim prinašam posvečenje. Ne, ker sem jaz posvečen, ampak duhovnik kot posvečena oseba. Kamorkoli pridem, karkoli delam, sem tam kot duhovnik in posvečujem družbo, v kateri sem. To je najpomembnejša stvar.
Seveda so pomembni tudi zakramenti. Bistveno je, da ljudem že s svojim življenjem in posvečenjem prinesem svetost in Boga. Ko bodo to začutili v vsakdanjem življenju, bodo tudi prek zakramentov lažje spoznavali Božjo prisotnost.
Dobršen del študija teologije ste preživeli v Rimu na papeški univerzi Gregoriana. Kako so vas ta leta zaznamovala?
Velikokrat pravijo, da človek, ko se umakne iz domovine, spozna, kaj je vera in odnos z Bogom. To sem tudi sam doživel. Ko ob tebi ni domačih in stvari, ki ti dajejo občutek domačnosti, ostane le še Bog, ki ostaja isti tako doma kot v tujini. To me je spremljalo od prvih duhovnih vaj, ko sem se odločil, da sprejmem nadškofovo povabilo in grem v Rim, pa vse do zdaj, ko sem se vrnil v Slovenijo. To je vez tudi z domačo Cerkvijo.
Veliko je pripomoglo k mojemu osebnemu razvoju in rasti, tudi samostojnosti, h kateri sem bil prisiljen v Rimu. Sistem v zavodu Germanik je tak, da ti pusti, da si bolj ali manj sam organiziraš čas in si prisiljen, da si sam organiziraš molitev, študij, meditacijo, branje Božje besede, ...
To mi je pomagalo, da kot duhovnik ne bom vržen v neki prostor brez sistema, ampak sem imel to vmesno stopnjo, ko sem si sam začel organizirati svoje življenje. Če na začetku vse skupaj pustiš, se življenje sesuje in ga moraš počasi sestavljati nazaj in vidiš, kako dragocene so stvari, ki jih sicer ne bi opazil. Naj bo to molitev, zakramenti, odnos z Bogom, študij. Tu mi je tujina zelo pomagala.
Rim za vsakega duhovnika, vsaj upam, pomeni nekaj svetega in lepega, saj se vsak dan sprehajaš po ulicah in gledaš stavbe, kjer so hodili mnogi svetniki pred tabo, kjer so delali in živeli toliki od teh, o katerih beremo v svetniškem koledarju in pri mašah. Vsak dan se lahko sprehajaš po krajih, kjer se je sprehajal svetnik tistega dneva. To mi je zelo fascinantno, saj nikoli ne zmanjka zgodb in zgledov oseb, ki so pred tabo hodili po tem svetem mestu.
Vsaka življenjska pot s seboj prinese tudi preizkušnje. Bi morda izpostavili kakšno stvar, ki vas je potrdila in utrdila v vaši hoji za Gospodom?
To je bila ravno odločitev, da grem v tujino. Nikoli nisem bil velik pristaš tujine. Že v srednji šoli sem občudoval sošolce, ki so odšli na kakšno izmenjavo. Imel sem se za popolnoma nesposobnega za kaj takega, saj sem bil jezikovno nesposoben, angleščine sploh nisem maral. Kako bi se jaz znašel v svetu? Ostal bom v Sloveniji, dokončal študij in šel na eno župnijico in bom srečen, drugega ne potrebujem.
Tako sem sam dojemal vse skupaj. Vendar sem ravno v tem začutil Božje delovanje, kajti ko me je nadškof v drugem letniku vprašal, ali bi šel na študij v Rim, sem brez pomisleka rekel, da grem. Če bi takrat razmišljal, bi gotovo rekel ne, saj nisem znal ne italijansko ne nemško, nikoli nisem niti hotel v tujino. Vseeno sem rekel ja in pozneje nisem preveč razmišljal, ker se je vse skupaj zelo hitro odvijalo.
Ko gledam nazaj, lahko rečem, da v tujini nikoli nisem imel kakšnih posebnih težav. Vse je dobro steklo. V tem vidim potrditev duhovnega poklica. Kot pravi Pavel, kogar je Bog poklical, mu bo dal tudi vse, kar potrebuje. In Bog res poskrbi za svoje. Zame je poskrbel in mi tako kaže, naj se ne obremenjuem preveč, ker je On tisti, ki kliče.
Če na župniji, kamor boste poslani, ne boste imeli gospodinje, bodo prav prišle tudi veščine s tega področja. Kateri del gospodinjenja vam najmanj diši?
Kuhanje mi nikoli ni šlo preveč od rok. Ne rečem, da kuhanja ne maram, ampak se v tem niti nikoli nisem preizkusil. Ko bom enkrat sam v kuhinji, ko me ne bo nihče opazoval in bom kuhal samo zase, bom morda odkril kakšno novo strast v življenju (smeh). Največji kuharski podvig do zdaj je bilo skuhati hrenovke, pa še to se je bolj klavrno končalo (smeh).
Kakšno je vaše novomašno geslo in zakaj ste ga izbrali? Kaj vas najbolj nagovarja?
Izbral sem besede "Nič brez Njega", kar je parafraza Jn 15,5. Jezus reče apostolom, da brez njega ne morejo ničesar storiti. Malo za šalo, malo za res: to je sicer odlomek, ki mi je že od nekdaj zelo pri srcu, vendar bi nekoliko slabo zvenelo, če bi za svoje vodilo vzel besede "Brez mene ne morete ničesar storiti" (smeh). Tako sem po nekaj premišljevanja to malo priredil.
V življenju mi je postajalo vedno bolj jasno, da brez Boga resnično ne morem nič. Nemogoče je, da bi mladika obrodila sad, če ne prejme življenja iz trte. Enako tudi jaz, če resnično ne bom povezan z Bogom. Če ne bom najprej skrbel za svoje posvečenje, bom težko posvečeval druge. Če to zavozim, če pozabim na Boga, potem nima smisla, da sem duhovnik.
Tako se vsak dan, vsako jutro spomnim, da je nemogoče, da sem jaz svet in da bi druge vodil k temu cilju, če ne bom črpal iz Boga.
