Vprašanje samo po sebi že nakazuje najverjetnejši odgovor bralke Maje, da ne mara sprenevedanja. Poglejmo obe strani: kaj nagiba nekoga k temu, da je tiho in zakaj je vendarle dobro, da se nagibamo k jasnosti.
Delajo se, kot da je vse lepo in prav, v bistvu pa je to samo fasada. Ali pa ohranjajo navidezni mir, ker trenutno nimajo boljše rešitve. Morda se zavedajo težave, vendar jih je morda strah, da bi z odstranjevanjem ljuljke poškodovali še pšenico (Mt 13,29). Spet za nekoga tretjega pa je izpostavljenost in s tem razgaljenost pred drugimi večje breme kot to, da tiho v sebi trpijo.
Še nekaj modrosti: gospodinjska zagovarja, da se umazano perilo pere doma, zdravniška pa: če ne veš, kako bi pomagal, potem rajši ne pomagaj, da ne narediš še več škode.
Navedimo še razloge, ki vabijo k angažiranosti – k spremembi. Sveto pismo kliče k jasnosti, ne mlačnosti (Raz 3,16) in svari pred tem, da bi bili pobeljeni grobovi (Lk 11,44). Neukalupljen otrok bo spravil starše v zadrego, ko bo rekel, da je cesar nag, pozneje pa se nauči, da vedno tega ne sme reči. Pa je to zares dobro? Treba bo veliko modrosti in razločevanja, da bo človek ugotovil, do kdaj je smiselno potrpeti in kdaj je treba spregovoriti. Če človek pove počasi in blago, potem ponavadi ne more narediti velike škode.
Če ne bi bilo kričačev, če ne bi bilo zaupnih novinarskih virov, marsikatera velika napaka in goljufija ne bi bila odkrita in odpravljena. Prav tako se rakavo stanje ne izboljša, če ga preprosto ignoriramo.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
