Priprave in izkušnja prvega svetega obhajila otroka zaznamujejo za vse življenje. Bistvo tega dne je v srečanju z Bogom, v edinstveni intimnosti evharistije. Zato moramo storiti vse, da bi bilo to srečanje za otroka čim lepše – stojmo mu ob strani pred, med in po prvem svetem obhajilu.
Ne gre za to, da bi zavračali družinska praznovanja – gre za to, da praznovanje ne bi postalo pomembnejše od prvega obhajila samega. Zato je bolje imeti preprosto praznovanje, na katerem so starši lahko sproščeni in imajo čas za druženje, kot pa do potankosti domišljeno zabavo, ki bi nas utrujala in zaradi katere bi se vznemirjali.
Deklice navadno najbolj skrbi, kaj bodo oblekle, še posebej, če se jih veliko skupaj pripravlja na prejem prvega svetega obhajila. Naloga staršev je, da jim pomagajo stvari postaviti na pravo mesto.
Čeprav je seveda primerno, da se lepo in praznično oblečemo za tako priložnost, pa to ni najpomembnejše. Naš oseben odnos do tega ima velik vpliv na naše otroke. Bolj kot smo sproščeni glede oblačil in manj kot sodimo ljudi po njihovi zunanjosti, ustreznejši odnos bodo imeli naši otroci glede vsega tega.
Otroci radi prejemajo darila, stari starši, botri in drugi pa jih radi dajejo. To je del praznovanja. In težko je preprečiti, da darila pri otroku ne bi imela prvega (ali pa preveč pomembnega) mesta.
Kaj naj torej storimo? Vsaka družina se mora odločiti zase. Ena možnost je, da se odločimo, da daril sploh ne bo, seveda, če se otrok s tem strinja. Darila z versko vsebino so tudi lahko dobra rešitev.
Naša dolžnost je, da svoje želje taktno predstavimo svojim domačim in gostom. Bolje je razočarati strica Jožeta ali sestrično Ano kot pa prizadeti otrokovo pobožnost.
Vse prepogosto vso svojo pozornost usmerjamo v priprave na obhajilo, pozabimo pa na nadaljevanje. A otroci nas potrebujejo tudi po obhajilu. Najprej jih moramo spodbujati, da še naprej hodijo vsako nedeljo k sveti maši.
Drugič, obhajilo ne sme biti nekaj avtomatičnega (grem k maši in prejmem obhajilo brez razmišljanja) – nanj se moramo pripravljati že dan poprej ali že kar prek celega tedna. O tem se lahko pogovarjamo med družinsko molitvijo; vsakdo lahko na svoj način razmisli o tem, kako se bo pripravil na prihajajoče obhajilo naslednji dan ali v nedeljo.
Načeloma naj ta priprava ostane skrivnost med Bogom in otrokom, včasih pa jim lahko predlagamo, naj se še posebej potrudijo. Ne pozabimo tudi na evharistični post, ki od nas zahteva, da vsaj eno uro pred sveto mašo ne jemo ali pijemo, z izjemo vode ali zdravil.
To pravilo se morda zdi izključno formalno in brez kakšnega globljega pomena, zato ga mnogi kristjani ne upoštevajo. V resnici pa lahko vsakdo, ki ga skuša upoštevati, ugotovi, da je to zelo konkreten način priprave na obhajilo, da ne gremo k obhajilu avtomatično ali iz navade. Priprava telesa je spodbuda za pripravo duha. Predpisani evharistični post je zelo poučen in bilo bi škoda, če bi otroka prikrajšali zanj, češ da ga ne želimo preveč obremeniti s pravili in dolžnostmi.
Pomembno je, da otrok ne gre k obhajilu iz navade, da se pripravi na prejem Jezusa, da redno prejema zakrament svete spovedi (na splošno je zaželeno enkrat mesečno), da otrok nima resnega greha (ne mislimo, da so otroci sposobni le "majhnih" grehov: resnost zavrnitve ljubezni je sorazmerna z njihovo zmožnostjo ljubiti, in ta je lahko zelo velika).
Po drugi strani pa je tudi treba poskrbeti, da otrok ni ujetnik skrupuloznosti ali perfekcionizma, zaradi česar ne bi prejemal obhajila pod pretvezo nevrednosti. Evharistije si ne moremo zaslužiti – je Božji dar. In Jezus ni prišel zaradi tistih, ki jim gre dobro, ampak zaradi grešnikov.
Avtorica prispevka je Christine Ponsard.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
