Spominjam se mnogih pogovorov z ljudmi ob praznikih, ko bi človek pričakoval, da so vsi lepo praznično razpoloženi in veseli. Pa je bila resnica velikokrat daleč od tega. Tudi meni se je to že zgodilo, zato vso stvar še toliko bolj razumem.
V medijih je vse uglašeno na praznike, če odpremo radio, skoraj ves dan skrbijo za praznični program in človek, ki v sebi sploh ni praznično razpoložen, si skoraj ne upa glasno razmišljati kako drugače. Saj se počuti skoraj kot izdajalec. Ko so prazniki mimo, ko se spet začenja normalen delavnik, si mnogi oddahnejo in spet normalno zaživijo.
So tudi ljudje, ki praznike odklanjajo zato, ker so ob njih preveč obremenjeni z delom. Morda nimajo nikogar, ki bi jim pomagal, morda si tudi dela ne znajo razporediti. Ali pa se preveč ukvarjajo z zunanjostmi, ki naj bi bile odlične, dovršene, tako da jih bodo vsi pohvalili. To, kar se dogaja v njihov notranjosti, pa ostaja postranska stvar.
Prav je, da se tudi o tem čisto odkrito pogovarjamo. Pravo praznovanje je nekaj zelo osebnega in človek ne more praznovati na ukaz, ker je tako splošno zapovedano in ker vsi takrat praznujejo. Dobro je, če v miru razmislimo, kaj naj storimo, da bomo lahko praznovali v sebi zadovoljni.
Vem pa tudi, da so v našem življenju obdobja, ko se nam morda ravno za praznike kaj zalomi in naše razpoloženje še zdaleč ni praznično. Morda bo prihodnje leto ali kdaj pozneje, sedaj pa gotovo ne. Tudi takšne situacije je treba sprejeti. Največkrat tega niti ne razlagamo drugim, ampak ostajamo sami s takšnim razpoloženjem. Ni vedno lahko.
Zato je tako pomembno, da smo tudi ob praznikih zelo obzirni do drugih in nikomur ne vsiljujemo praznovanja. Vsak se mora sam odločati za to. Smo pa veseli za vse, ki radi praznujejo, tudi če jim takrat ni tako lahko. Včasih se pa tudi zgodi, da jih zunanje praznično razpoloženje spravi v dobro voljo in jim pomaga naprej. Tudi to je mogoče, vendar tega ne moremo vedeti vnaprej.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 19.
