Obstaja preprosta pot, da postanemo zvesti Jezusovi učenci: posnemanje njegove matere Device Marije. Kot brezmadežna in najbolj dovršena kristjanka nam je dosegljiv vzor. Dovolj je, če vezi, ki družijo Marijo z njenim Sinom, prenesemo v naše življenje in se jim skušamo čim bolj približati. Marija je Jezusova mati, učenka in sodelavka.
Njena duša je tako tesno združena s srcem njenega Sina, da dosega vrhunec krščanskega življenja: mistično združitev s Kristusom. Kristjani smo poklicani, da gojimo štiri vezi v šoli matere Marije, ki jih je v svojem življenju izpopolnila.
Devica Marija je najprej in predvsem Jezusova mati. Ali njeno materinstvo lahko prenesemo na naš odnos učenec – učitelj? Kako bi sami postali Kristusova mati? Preprosto tako, da pustimo, da se Jezus rodi v nas. Gre za posnemanje Marijinega Fiat! Zgodi se. Da rečemo "da" Gospodu, kot je to storila Devica ob oznanjenju. "Kdor koli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati," je rekel Jezus (Mt 12,50).
Marijino božje materinstvo si na neki način prilastimo, ko se damo na voljo Božjim klicem in začnemo izpolnjevati Njegovo voljo. Marijin posnemovalec mora v ta namen postati človek molitve, kakor je bila ona molivka (oranta) iz Nazareta.
Ko se Jezus enkrat rodi v nas, mora potem, ko smo rekli fiat, Kristus samo še rasti. Zato je dobro, če prisluhnemo njegovi besedi. Glede tega nam je Devica neprekosljiv vzor. Slabo poznamo Marijino življenje po binkoštih. Po izročilu je sledila Sinovemu učenju v družbi svetega Janeza v Efezu.
Mar ni bila ona tista, ki je na svatbi v Kani rekla: "Karkoli vam reče, storite" (Jn 2,5)? Marijino življenje je bilo skromno. To je lahko le dodaten razlog, da si jo vzamemo za vzor. Ni nam treba udarnih dejanj, da bi postali dobri učenci: takšna je tolažilna resnica za množico skritih usod, zlomljenih življenj, s križem zaznamovanih življenj in vsakovrstnih nadlog. Dovolj je, da Marijo posnemamo v njenem poslušanju Duha, ki nas spomni vsega, kar je Jezus povedal (Jn 14,26).
Vseeno to ne pomeni, da bi se moral kristjan odrekati svoji svobodi ali lastni ustvarjalnosti. Božji sodelavec je tako, da svoji svobodi pusti prosto pot v službi Božje ljubezni. Na tem področju je Marijin zgled poučen, ker je bila ona prva Jezusova sodelavka. Spremljala ga je vse do križa.
Premišljevanje o njenem življenju je zato za nas velika spodbuda in nas vse bolj vključuje v odrešenjsko delo. Potem ko je pustil, da se Kristus rodi v njem, potem ko je poslušal njegovo besedo in sprejel njegov moralni in teološki nauk, je za učenca čas, da v svoji edinstvenosti tudi nekaj naredi. To je Devica delala vse življenje.
Bog spodbuja našo ustvarjalnost. Marija kot Božja mati ni imela na voljo vzorov, kako ravnati s svojim Božjim sinom in kaj narediti s svojim položajem. Zato je morala biti izvirna. Po njenem vzoru je vsak kristjan povabljen, da vse svoje vire in moči vpreže v lepšanje stvarstva ter da vsak na svoji ravni dopolni Jezusovo odrešenjsko delo.
Končno Jezusov učenec v Mariji najde popoln vzor srčnega združenja z Jezusom. Krščansko življenje dejansko doseže vrhunec v mistični združitvi in tudi v tem primeru je Marijin vzor neprekosljiv. Marija je poosebljenje krščanske svetosti, ki je v združitvi volje in duha med verujočim in Kristusom – združitvi, v kateri se zgodi mistična poroka. Brez oklevanja torej prosímo našo mater Marijo, Jezusovo učenko in sodelavko, vzor Cerkve in kristjanov, naj nam pokaže pot, s katero lahko utrdimo svoje vezi z Jezusom in tako postanemo izpolnjeni učenci.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
