Tako kot je maj posvečen Mariji, je junij posvečen Jezusovemu Srcu, ko dnevno premišljujemo vrtnice.
Praznik Srca Jezusovega izvira že iz prve dobe Cerkve, saj je bila podoba Jezusove prebodene strani že takrat precej znana. O tej tematiki sta pisala tudi že sv. Avguštin in sv. Janez Zlatousti (5. st.). Prav tako je o tem veliko pisal sv. Bernard (12. st.).
A vendar sta se pobožnost in praznik razmahnila šele v 17. stoletju. Posebno vlogo pri tem je imela francoska redovnica sv. Marjeta Marija Alacoque, ki je imela posebna videnja, in tudi sv. Janez Eudes. Vendar je papež Pij IX. praznik Jezusovega Srca razširil na vso Cerkev šele leta 1856.
Pozneje je papež Pij XII. ob stoletnici praznika napisal posebno okrožnico Haurietis aquas, kjer je obširno razložil teologijo in pomen češčenja Jezusovega Srca. Pavel VI. je nato izdal še pismo Nedoumljivo bogastvo Kristusovo, v katerem je spodbudil k češčenju Jezusovega Srca.
Praznik Jezusovega Srca obhajamo na drugi petek po prazniku svetega Rešnjega Telesa. Nekoč je bila to osmina telovskega praznika. Kot je telovo na poseben način ponovitev velikega četrtka, je praznik Srca Jezusovega ponovitev velikega petka.
S praznikom Jezusovega Srca se spominjamo, da je Jezus iz neskončne ljubezni do ljudi šel v smrt na križu, da bi nas rešil greha in večne smrti. Jezusovo Srce je tako simbol tiste večne Božje ljubezni, ki je napolnjevala Jezusa.
V tem pa se skriva tudi božična skrivnost. Jezus je bil pravi Bog in pravi človek, zato je lahko zares umrl na križu in ne zgolj navidezno, kot trdijo nekateri. V Jezusu sta združeni Božja in človeška narava, ki sta obe navzoči in delujeta hkrati.
To versko resnico imenujemo hipostatična unija (gr. hypostasis – narava) in je bila dokončno izražena na kalcedonskem koncilu, kjer je bilo rečeno, da sta obe naravi nepomešani in neločeni, da sta združeni brez pomešanja, v eni osebi Jezusa Kristusa. Jezusovo Srce tako simbolno predstavlja božjo in človeško ljubezen Kristusa do nas, po drugi strani pa tudi njegovo človeško naravo, Božji sestop do človeka.
Praznik Jezusovega Srca je za katoličana bolj pomemben, kot si morda mislimo na prvi pogled. S praznikom Jezusovega Srca potrjujemo vero, ki jo ob nedeljah in praznikih slovesno izpovemo, da je Jezus pravi Bog od pravega Boga rojen, ne ustvarjen.
S tem praznikom izpovedujemo vero v Jezusovo resnično Božjo naravo, kakor tudi v njegovo resnično človeško naravo. Jezusovo Srce pomeni tisto neskončno ljubezen, ki po Jezusu prihaja do človeka. V Jezusovem Srcu lahko zremo bistvo Boga, ki je ljubezen.
Prav tako pa je s tem praznikom povezana podoba usmiljenega Jezusa, ki se je v videnju prikazal sveti Favstini Kowalski. Razodel ji je, da je njegovo Srce izvir usmiljenja in ljubezni, h kateremu se lahko ljudje zatekamo.
Podoba, ki jo je sveta Favstina naslikala, temelji na pobožnosti do Jezusovega Srca, ki se opira na svetopisemsko poročilo evangelista Janeza, da sta, ko je vojak s sulico prebodel Jezusovo stran, ven pritekla kri in voda, ki pomenita zakrament svetega krsta in evharistije.
Srce Jezusovo, z Besedo božjo v osebi zedinjeno – usmili se nas!
