“Ko plešem, lahko na vse pozabim, dam iz sebe vse negativne in tudi pozitivne stvari”

Maša Vajda je svojo veliko ljubezen do umetnosti in plesa odkrila že zelo zgodaj – pravzaprav že v vrtcu. Ples jo tako spremlja že od malih nog, brez njega si ne predstavlja življenja.

Trenira že od otroštva, sodeluje pri najrazličnejših glasbeno-plesnih projektih, eden izmed bolj odmevnih je muzikal Mamma mia!, v katerem je sodelovala kot ena od plesalk.

Zadnje čase pa se s plesom ukvarja tudi kot koreografinja, podpisala se je pod koreografijo komične operete Kandid, ki jo bodo prav danes premierno izvedli v Cankarjevem domu.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Predvsem miren. Brez hitenja in živčnosti. Se zgodi, ampak bolj poredko, saj sem zadnje čase navajena vstajati zadnji trenutek in seveda posledično sledi hitenje.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Se raje ne pogledam v ogledalo. Haha ...

3. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu partnerju?
Rekla bi, da je vse v dobri organizaciji časa. Tako kot jaz ima tudi moj partner veliko obveznosti in je včasih prava umetnost najti kvaliteten skupni čas.

Predvsem mi je pomembno, da ta čas resnično izkoristiva. Trudiva se, da takrat ni nobenih motečih elementov – telefonov, računalnika, televizije. Tako imava res 100-odstotno pozornost drug drugega.

4. V službi ste imeli naporen dan – nosite delo in težave domov? Kako se temu izognete?
Zavestno se trudim, da ne nosim službe domov, ampak je včasih to precej težko, ker imamo družinsko podjetje. Že takoj na začetku sem si zato sama pri sebi zadala neko pravilo, da domov nosim čim manj službenih stvari. Zaenkrat mislim, da mi gre kar dobro.

5. Od kod vaša ljubezen do plesa? Kaj vam ples pomeni?
Ljubezen do plesa se je začela že v vrtcu. Spomnim se nastopov za starše, ki jih je organizirala moja vzgojiteljica Irma. Že takrat sem noro uživala v tem.

Ne vem, ali sploh lahko opišem, koliko mi ples pomeni. Enostavno si ne predstavljam, da ga ne bi bilo v mojem življenju. Ko plešem, lahko vse pozabim, dam iz sebe vse negativne stvari in tudi pozitivne. Na odru si lahko nekaj, kar v resničnem življenju nisi, ampak  vseeno čutiš, da moraš dati iz sebe.

Za to se moram zahvaliti tudi moji (še vedno!) plesni trenerki Mojci Horvat, ki je velikokrat iz nas potegnila čustva in sposobnosti, ki jih prej nismo poznali. Vedno znova nas je ''gnala'' naprej in nas izboljševala.

S tem me je marsikaj naučila tudi za življenje. Skratka, ples je nekaj, kar me spremlja že celo življenje in želim si, da me bo še dolgo. Tako ali drugače. V vlogi trenerke ali nastopajoče.

6. Kot koreografinja ste podpisani pod predstavo Kandid. Kako so bile videti priprave? Epidemija najbrž ni bila ravno v pomoč?
Res ni bilo enostavno. S pripravami smo začeli že oktobra, a smo jih, zaradi očitnih razlogov, morali prekiniti. Tudi marca, ko smo znova začeli, smo delali v skupinah do 10. Zboristov pa je okoli 20.

To je pomenilo, da so se vsi termini podvojili. Zato je bila res prava umetnost sestaviti urnike. Poleg tega pa smo ves čas priprav upali na čim manj karanten nastopajočih. Kljub vsem ukrepom, zahtevam in prilagajanjem je bila ekipa zelo pozitivna – ne covid – in meni je bilo res užitek delati z njimi.

Kako pa je videti oblikovanje koreografije za tak projekt? Nam lahko na kratko opišete?
Uf, težko vprašanje. Bi rekla, da se bo, ker je to moj prvi večji projekt, moj način koreografiranja še spreminjal. Pravzaprav nekega točno določenega urnika in načina nisem imela. Začela sem tako, da sem vse skladbe res velikokrat poslušala. Ponavadi kar v avtu.

Pozneje sem si dala slušalke v ušesa in samo plesala po dnevni sobi in si nekako zamislila stil pri vsaki skladbi posebej. Nato pa kar steče. Korake sestavim in jih zapišem na list oz. v zvezek. Velikokrat se tudi zgodi, da nekaj v dnevni sobi odlično deluje, v živo z nastopajočimi pa sploh ne, tako da se stvari spreminjajo tudi na vajah.

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Ne bi rekla, da je bila ravno preizkušnja, pa vseeno. Ko nisem v prvem roku naredila petega predmeta na maturi.

Na začetku mi je bilo grozno, ampak ko sedaj pogledam nazaj, sem izjemno hvaležna, saj se mi je prvič zgodilo, da mi v šoli nekaj ni šlo in kmalu sem ugotovila, da to ni nič groznega in da se lahko zaradi ene slabe stvari zgodi tudi veliko dobrih.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Bi rekla, da me najbolj pogosto spremlja stavek, da se vse zgodi z razlogom. (Lahko še citiram iz nove operete Kandid: "Vse se zgodi z najboljšim namenom v tem najboljšem vseh možnih svetov!")

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Najraje grem pod tuš in zraven poslušam glasbo. Potem si umijem zobe, se namažem s kremo za obraz in grem spat.

10. Biti ženska je lepo, ker …
Biti ženska je lepo, ker smo močne, a hkrati tudi zelo krhke. Ker znamo in si pustimo čutiti. Smo zelo samostojne, a ni lepšega občutka kot imeti ob sebi nekoga, ki te obožuje. In seveda, imamo čast biti mame. (Nisem še, a se tega zelo veselim.)

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.