Gre za posebno mizico oz. majhen zid, visok morda do kolen in bogato okrašen. Na sredini so bila vratca, da je lahko duhovnik stopil ven, zato je stala pri stopnicah, po katerih se je šlo v prezbiterij.
Kot razkriva že samo ime, je bila obhajilna miza namenjena za deljenje obhajila. Vse do nekaj desetletij nazaj so sveto obhajilo pri maši verniki prejemali tako, da so pristopili k obhajilni mizi, pokleknili na obe koleni in duhovnik jih je obhajal naravnost na jezik.
Ko se je razširilo prejemanje obhajila na roke in se več ni poklekovalo, je obhajilna miza izgubila svojo funkcijo.
Prav tako pa je obhajilna miza v katoliški teologiji dolgo časa predstavljala tudi neke vrste mejo med nebesi in zemljo. Prezbiterij, v katerem je oltar, tabernakelj z Najsvetejšim in druge svete reči, je bil za navadne vernike nedostopen. Tja je smel stopiti le duhovnik z ministranti, ki so mu stregli. Verniki so se približali le za prejem obhajila.
Vendar ta način ločevanja ni katoliška iznajdba. Že stari judje v Jezusovem času so poznali zelo stroge delitve. V templju je bilo na primer posebno dvorišče, kamor so lahko stopili pogani (nejudje), naprej pa niso smeli.
Enako je veljalo tudi za tudi ženske. Samo judovski duhovniki so lahko stopili v tempelj in samo veliki duhovnik enkrat na leto pred skrinjo zaveze (za katoličane bi to bilo enako kot stopiti pred Najsvetejše).
Podoben sistem se je ohranil tudi v krščanstvu. Pravoslavni kristjani ne poznajo obhajilne mize, ampak poznajo ikonostas.
Gre za posebno steno, ki ločuje cerkev in prostor z oltarjem, kjer se dogajajo najsvetejši trenutki liturgije (evharistični del ‒ posvetitev kruha in vina, posvetitev diakonov, duhovnikov in škofov ...).
Na strani, ki gleda proti vernikom, je stena navadno okrašena z različnimi ikonami Kristusa, Device Marije, apostolov, dogodkov iz Jezusovega življenja in mnogimi umetninami. Na sredini so bogato okrašena vrata, skozi katera lahko vstopijo le diakoni, duhovniki in škofje.
Tako je vernikom (''neposvečenim očem'') povsem skrito dogajanje za ikonostasom. Duhovnik šele pri obhajilu pride ven, da obhaja vernike. Ostanek te ločnice v katoliški liturgiji je obhajilna miza.
