Oče. Včasih nesporna avtoriteta, dandanes odsotna figura, ki ustvarja prihodke, ni pa več toliko prisotna pri vzgojni vlogi. Ob tem pa porast zavzetih in dejavnih očetov, ki v sodobnem, družini nenaklonjenem času želijo v polnosti živeti svojo izredno pomembno in nenadomestljivo poslanstvo.
Očetje, Gianni Bianco v knjigi Oče, očka (Novi svet, 2020) vabi, da za svojega otroka, ki bo še prehitro odrasel, postanete steber in smerokaz njihovega življenja.
Je vloga očeta v družini res tako nenadomestljiva?
Ameriška statistika je dovolj zgovorna: 90 odstotkov brezdomcev in fantov, ki so pobegnili od doma, 70 odstotkov mladih prestopnikov, 85 odstotkov mladih, ki so se znašli v zaporu, 63 odstotkov mladih, ki so storili samomor, je odraščalo v družini, kjer ni bilo očeta.
Tveganje, da posamezniku ne bo uspelo uspešno zgraditi svojega življenja, je več kot očitno zelo visoko.
Izgovor, h kateremu se očetje hitro zatečejo in ki ga ponavljamo že leta, je: "Ni pomemben čas, ki ga preživimo z otroki, temveč kakovost." Nesporno je, da je treba malo časa, ki je na voljo, izkoristiti za čas z otroki.
Nujno je izkoristiti vsako priložnost, da bi bili z njimi, tudi za ceno tega, da si ne bomo ogledali poročil ali se bomo odrekli počitku. Pomembna sta tudi kratka igra ali pogovor, s katerima se utrjuje globoke vezi med staršem in otroki.
Poleg tega, da smo z otrokom dejansko navzoči z vsem bitjem, je pomembno tudi iskanje načinov, kako te skupne urice še pomnožiti oziroma podaljšati.
Interaktivne dejavnosti, npr. družabne igre, so povezovalne in seveda prijetnejše kot tiste rutinske – skuhati, obleči otroka, ga skopati, pripraviti na spanje itn. Ta opravila so bolj zahtevna in zagotovo je mamljivo, da bi jih prepustili mamicam. A s tem bodo očki pri svojih ženah izgubili kar nekaj točk spoštovanja. Zato je naloga obeh staršev, da si omogočita dinamično izmenjavo vlog.
Očetje želijo otroke osrečiti. Otroka želijo peljati v zabaviščni in trampolin park, na karting, po nakupih … Vendar pa je treba zares prisluhniti, kaj si otrok zares želi oziroma ugotoviti, kaj je za njihovega otroka vredno. Tako morda ugotovijo, da si otroci želijo le navadnega skupnega sprehoda.
V odnosu očka – otrok je pomemben tudi molk. Ta ne pomeni vedno odsotnost besed, temveč popolno poslušanje. Pri tem je treba utišati ves moteči hrup in druge glasove, ki motijo globoko komunikacijo.
Najbolj nevaren in vsiljiv motilec je vsekakor televizija. Oče mora otrokom omejiti gledanje televizije. Televizija je stvar, ki očeta izrinja. Je medij kulture, ki očete predstavlja kot bedake in prinašalce vseh mogočih razvad in grehov.
Očetova naloga je, da sinu razkrije dejstvo, da mamica ni samo njegova. Če oče tega ne stori oziroma če simbioza z mamo ostane, sinu ne bo omogočil ustreznega razvoja.
Oče ima zahtevno nalogo, da sina vzgoji za napore, da ga sooči z resničnostjo bolečine, mu pomaga iti skozi izkušnjo ranjenosti in izgube. Sinu na ta način pomaga, da najde pot h graditvi svoje osebnosti in ga potrjuje v njegovi moškosti.
Oče pa je pomemben tudi za hčere, saj v njeni zgodnji mladosti oče predstavlja njeno prvo ljubezen. Glede na to, kako se oče vede, hči pridobiva predstave o moških. Če oče živi pošteno in iskreno, za hčer stori največ.
Izpolnjena vloga očeta pride do izraza, če jo potrdi tudi mama njegovih otrok. Ta mora poskrbeti za to, da v družini ob moževi fizični odsotnosti ohranja posebno očetovo navzočnost.
Otrokom naj omenja očeta v smislu: "To moramo potem pokazati očetu," ali "Sedaj bomo pripravili kosilo za atija". Otroci morajo čutiti, da se imajo starši radi in da se spoštujejo.
Za konec še misel C. Peguya iz knjige Oče, očka: "Na svetu je en sam pustolovec, ki v teh časih prihaja vedno bolj do izraza: družinski oče."
