Carlo Acutis, ki je bil za blaženega razglašen 10. oktobra 2020, navdušuje katoliški svet s tem, da je imel rad Pokemone, videoigrice in je sam izdelal spletno stran. A Carlo ni edini milenijec, ki je na poti v svetost. Tudi ti mladi fantje in dekleta so živeli s televizijo, nogometom, zgoščenkami in celo z Googlom. Prek njihove priprošnje se tudi mi lahko učimo, kako postati sveti v tem modernem svetu.
Božji služabnik Jean-Thierry Ebogo (1982–2006) je bil kamerunski semeniščnik, ki je zbolel za izredno težko obliko raka. Rekel je: "Rad bi ozdravel le zato, da bi postal duhovnik." Kmalu zatem, ko je vstopil h karmeličanom, so mu ob poškodbi pri nogometu ugotovili maligni tumor, zaradi česar so mu morali amputirati desno nogo.
Leto pozneje se je rak razširil že po celem telesu. Brat Jean-Thierry je odšel na zdravljenje v Italijo, a je bilo takrat že prepozno. Dobil je dovoljenje za predčasne zaobljube, ki jih je izrekel v bolniški sobi ob navzočnosti svoje mame. Umrl je en mesec zatem, le malo pred svojim 24. rojstnim dnem.
Božji služabnik Floribert Bwana Chui Bin Kositi (1981–2007) je bil mladi carinik iz Konga, ki se je s tem, da ni želel prejemati podkupnin, uprl vladni korupciji. Floribert, ki je diplomiral iz ekonomije in bil zaročen, je na svojem delovnem mestu doživljal pritiske, naj ne upošteva dejstva, da so nekatere pošiljke hrane okužene. Za to so mu celo ponudili podkupnino tri tisoč dolarjev.
Floribert je podkupnino zavrnil in prijatelju rekel: "Denar bo kmalu izginil. Kaj pa ljudje, ki bi dobili te proizvode? Kaj bi se zgodilo z njimi? Ali živim v Kristusu ali ne? Ali živim za Kristusa ali ne? Zato ne morem sprejeti tega denarja. Raje umrem, kot da bi vzel ta denar." In zaradi tega so ga ugrabili, mučili in umorili.
Božja služabnika Basman Yousef Daud (1982–2007) in Gassan Isam Bidawed (1984–2007) sta bila diakona v kaldejski katoliški cerkvi v iraškem Mosulu. Potovala sta z Božjim služabnikom Ragheedom Azizom Gannijem, ki je bil kaldejski duhovnik, in z Božjim služabnikom Wahidom Hanno Ishom in njegovo ženo. Navkljub terorističnim grožnjam se je skupina vračala po nedeljski sveti maši, ki jo je obhajal Ganni. Ustavili so njihov avto in zahtevali, naj se vsi spreobrnejo v islam. Ker tega niso hoteli storiti, so vse štiri može umorili, pustili pa so Ishovo ženo, da bi lahko pričevala, kaj se je zgodilo.
Božji služabnik Pierangelo Capuzzimati (1990–2008) je bil resen in inteligenten italijanski mladenič, ki je potem, ko se je štiri leta boril z levkemijo, pri 17 letih umrl. Med boleznijo ni mogel hoditi v šolo, a se je vseeno odločil za šolanje. Za grščino in latinščino je imel učitelja, vse druge predmete pa se je učil sam in tako navduševal svoje učitelje s svojim delom vse do svoje smrti.
Častitljivi Matteo Farina (1990–2009)je bil mlad športnik in glasbenik, ki je igral kitaro in imel rad kemijo. Želel je postati okoljevarstveni inženir, a so mu pri 13 letih diagnosticirali možganski tumor. Umrl je šest let pozneje. V času bolezni je trpljenje prenašal z veseljem in z Jezusom živel kot navaden najstnik – hodil je na vaje z bendom in na zmenke s svojim dekletom.
Božja služabnica Anne-Gabrielle Caron (2002–2010) je bila plaha, a strastna majhna francoska deklica, hčerka mornariškega častnika in profesorice klasičnih jezikov. Pri sedmih letih so ji diagnosticirali Ewingov sarkom. Eno leto in pol je veselo in vdano prenašala trpljenje, a tudi iskreno spregovorila o svojem strahu pred smrtjo. Navkljub vsemu je prosila Boga, naj trpi namesto drugih otrok v bolnišnici. Umrla je v starosti osem let in pol.
Božja služabnica Giulia Gabrieli (1997–2011) je bila vesela in razposajena italijanska deklica, ki je imela rada nakupovanje, potovanje in poslušanje popularne glasbe. Občudovala je blaženo Chiaro Luce Badano in v njej našla veliko tolažbo, ko je izvedela, da je zbolela za rakom. Sprva je bila Giulia seveda jezna in potrta zaradi svoje diagnoze in je po cele dneve prejokala. Kmalu zatem pa je našla globoko veselje, ko se je zavedela, da je Bog z njo. Njeno radostno sprejemanje trpljenja je v času pred njeno smrtjo navdihnilo mnoge.
Božji služabnik Darwin Ramos (1994–2012) je bil filipinski deček, ki se je rodil sredi uničujoče revščine. Darwin je čas preživljal tako, da je s sestro brskal po smeteh. Ko je bil star približno pet let, je zbolel za Duchennovo mišično distrofijo – njegove mišice so postale šibke in sčasoma ni zmogel več hoditi. Darwinov oče ga je poslal beračit, kljub temu da je bilo Darwina sram.
Skupina, ki se je ukvarjala z otroki z ulice, ga je povabila, naj pride živet v dom za invalidne otroke. Vsi, ki so ga srečali, so bili priča Darwinovemu nenehnemu veselju. Nikoli ni objokoval svoje bolezni, ampak je v njej prepoznal svoje poslanstvo, način, kako se učiti ljubiti in zaupati Bogu. Umrl je v starosti sedemnajst let. Njegove zadnje besede so bile: "En velik hvala. Zelo sem srečen."
Božja služabnica Chiara Corbella Petrillo (1984–2012) je bila mlada italijanska žena in mama. Po burnem obdobju skupne hoje sta z možem našla mir v zakramentu svetega zakona. Že kmalu po poroki sta izgubila dva otroka, oba v manj kot eni uri po rojstvu. Vseeno sta se razveselila tretje nosečnosti, še bolj pa tega, da je bil otrok zdrav. A v času nosečnosti so Chiari diagnosticirali raka, ki se je kmalu razširil po njenem telesu. Umrla je eno leto po sinovem rojstvu, oblečena v svojo poročno obleko.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
