Pobožnost do Jezusovega Srca izhaja iz trenutka, ki ga opisuje evangelist Janez (19,34), ko je vojak s sulico Jezusu prebodel stran in sta iz nje pritekli kri in voda.
Morda se niti več ne sprašujemo, zakaj je vojak Jezusu prebodel stran, kaj šele, zakaj sta pritekli kri in voda. A razlaga je zelo preprosta.
Razbojnikoma, ki sta bila križana z Jezusom, so vojaki zlomili noge. Tako sta izgubila ravnotežje in se zadušila, s čimer so skrajšali proces umiranja na križu, ki je sicer lahko trajal tudi več dni. Jezusu niso zlomili nog, saj so videli, da je že mrtev. Da bi se stotnik prepričal o tem, je vanj zabodel sulico (Jn 19,32-33).
Ko je stotnik iz Jezusovega trupla izvlekel sulico, sta pritekli kri in voda. Kri, saj je sulica ranila telo, voda oziroma tekočina, podobna vodi, pa je posledica zadušitve na križu, ko je zalila pljuča umirajočega.
Trenutek, ko je vojak Jezusu prebodel stran, pa je pomemben tudi z vidika naše vere. Dejstvo, da je Jezus kot človek zares umrl na križu, potrjuje našo vero v Jezusovo učlovečenje, da je Jezus med nami bival kot pravi Bog in človek, ki je imel resnično telo in je trpel žejo, lakoto, utrujenost ... kot vsi ljudje.
Ker je bil Jezus pravi človek, je na križu umrl in vstopil v smrt kot zadnjo resničnost vsakega človeka. Toda ker je Bog, je tudi smrt od znotraj spremenil v življenje, ki nam ga je podaril. Zato pravimo, da nas je Jezus s smrtjo na križu rešil tudi smrti (ne fizične, kot konec življenja, ampak večne smrti).
Srce kot telesni organ predstavlja Jezusovo človeško naravo. Toda ker je Jezus tudi pravi Bog, pravimo, da je bilo njegovo srce "polno Boga". Ker je bil pravi Bog in človek, je lahko uresničil našo spravo z Očetom.
S prvim grehom se je človek oddaljil od Boga, bil je izgnan iz raja, ki pomeni bližino Bogu, človekov zaupen in iskren odnos z Bogom. Greh je to porušil. A človek sam tega ni bil zmožen popraviti.
Teologi pravijo, da je bilo za združitev obeh strani (Boga in človeka) potrebno, da je nastopil srednik, mediator, tisti, ki posreduje med obema stranema in ju združi. To je bil Jezus, ki je v sebi združil Božjo in človeško naravo, Boga in človeka in ljudi pripeljal nazaj v objem Očetove ljubezni.
Ker nas je Jezus kot pravi Bog in človek s svojo smrtjo na križu spravil z Očetom, ga apostol Pavel imenuje orodje sprave (Rim 3,25). Grška beseda hilasterion, ki jo uporabi Pavel, pa pomeni tudi pokrov skrinje zaveze, ki so ga Izraelci v znamenje sprave z Bogom na spravni dan pokropili s krvjo darovanih živali.
Teologi pravijo, da je s tem, ko je zadnjič utripnilo Jezusovo srce, prvič utripnilo srce Cerkve, rojene pod križem. Stotnik, ki je prebodel Jezusovo stran, je bil pogan, predstavlja vse narode, katerim naj bi Cerkev oznanila evangelij.
Jezus vse očiščuje s svojo Krvjo in vodo, ki tečeta iz njegovega prebodenega Srca. Vsakogar kliče in vabi k sebi in vsakega človeka ljubi z neskončno Božjo ljubeznijo svojega Srca.
Srce Jezusovo, sprava za naše grehe – usmili se nas!
