Zakrament svetega reda ima tri stopnje: diakonat, prezbiterat (duhovništvo) in škofovstvo. Stalni diakoni ne prejmejo duhovniškega posvečenja, diakoni, ki bodo posvečeni za duhovnike, pa prejmejo tudi naslednjo stopnjo.
Vendar se diakonat razlikuje od duhovništva in škofovstva, saj so diakoni posvečeni za služenje (gr. diakonija – skrb za uboge), medtem ko duhovniki in škofje predstavljajo Kristusa kot poglavarja Cerkve.
Po evangeliju diakon ali za to določen duhovnik pokliče po imenu vsakega, ki bo posvečen za diakona, ki se nato predstavi škofu tako, da se mu prikloni. Vsak, ki je poklican, odgovori "Tukaj sem!".
Po homiliji morajo najprej tisti, ki bodo pozneje posvečeni za duhovnike, podati obljubo celibata. To pomeni, da se bodo v polnosti posvetili službi Bogu in zato ostali neporočeni, samski in živeli vzdržno življenje. Pomenljiva gesta je, da diakoni svoje roke položijo na evangeljsko knjigo in ob tem obljubijo celibat.
Obljuba celibata ni potrebna za redovnike, saj so ti že naredili slovesno zaobljubo čistosti. Celibata tudi ne obljubijo stalni diakoni, saj so poročeni.
Vsi pa obljubijo pokorščino škofu in da bodo zvesto opravljali molitveno bogoslužje (molili brevir), se udeleževali svete maše in tako z Božjo pomočjo krepili svojo vero.
Kljub posvečenju kandidati ostanejo ljudje, ki smo vsi podvrženi skušnjavam hudega duha. Za opravljanje svoje službe potrebujejo na poseben način Božjo pomoč. Zato se celotno zbrano občestvo v litanijah obrne in prosi za pomoč vse svetnike, ne le, da bodo ti izbrani posvečeni, ampak tudi, da bodo s pomočjo "od zgoraj" vredni svoje službe in jo zvesto opravljali.
Izbrani med litanijami ležejo na tla. To držo imenujemo prostracija in predstavlja popolno izročitev izbranega Bogu. Lahko bi rekli na milost in nemilost.
Pred drugim vatikanskim koncilom so diakoni in duhovniki legli na tla in iztegnili roke v obliki križa. To simbolizira, da se prepuščajo Božji volji, kakor se je tudi Kristus prepustil Očetu in v pokorščini šel v smrt na križu.
Za razliko od duhovniškega in škofovskega posvečenja, kjer na duhovnika, ki bo posvečen za škofa, položijo roke tudi preostali škofje, na nove diakone položi roke le škof, ki vodi sveto mašo. Tako se kaže, da so diakoni najprej sodelavci škofa in pri opravljanju svoje službe odvisni od njega.
Po posvetilni molitvi prejmejo diakonska oblačila. To je štola, ki jo nosijo diagonalno čez ramo in prsi in ne kot duhovniki. Nato prejmejo posebno oblačilo dalmatika, ki sicer nekoliko spominja na mašni plašč, ki ga nosijo duhovniki in škofje, a ima za razliko od tega posebej sešite rokave, ki segajo do komolcev in je posebej prešita, da pade ravno ob telesu nekoliko čez kolena. Ponavadi so dalmatike tudi okrašene z različnimi evangeljskimi simboli. Same po sebi pa spominjajo na prt, s katerim se je Jezus opasal, ko je učencem umil noge.
Nato diakoni prejmejo evangeljsko knjigo, saj so najprej poslani, da pri bogoslužju oznanjajo evangelij. Ob tem škof izreče izredno pomenljive besede, ki so ne nazadnje namenjene tudi vsakemu katoličanu:
Diakon, enako pa tudi duhovnik in škof, mora najprej sam verovati, kar bere v evangeliju, in nato oznanjati drugim in to sam živeti. Živeti po evangeliju pa je naročilo, ki ga vsak prejme ob svetem krstu.
