Ko je vojak Jezusu na križu s sulico prebodel njegovo stran, sta ven pritekli kri in voda, ki simbolizirata dva bistvena zakramenta. A simbolno so tukaj zaobjeti vsi zakramenti Cerkve.
V knjigi Razodetja je Jezus imenovan alfa in omega (Raz 1,8; 21,6; 22,13), ki sta prva in zadnja črka grške abecede. S tem je nakazano, da zaobjema tudi vse, kar je vmes.
Ko Boga imenujemo gospodarja nebes in zemlje, s tem nanj mislimo tudi kot na gospodarja vsega drugega, kar obstaja. Z vodo in krvjo, ki simbolizirata zakrament krsta in evharistije, so zaobjeti tudi vsi drugi zakramenti Cerkve.
Cerkev za krst uporablja naravno tekočo vodo. Že Janez Krstnik je krščeval v reki Jordan, tudi pozneje so apostoli krščevali ob naravnih izvirih vode. S krstom postanemo del Cerkve, ki se je skrivnostno rodila pod križem, iz Jezusove prebodene strani.
Krst je tudi predpogoj za prejem vseh drugih zakramentov, na poseben način svete birme, ko smo potrjeni v veri, ki smo jo prejeli pri krstu.
Pri sveti maši se vino spremeni v Jezusovo kri, kruh pa v Jezusovo telo. Jezusovo telo, razlomljeno kot kruh, je na križu darovano za nas, za naše grehe. Krst in evharistija sta tako tesno povezana: kristjani se rodimo iz krstne vode in rastemo iz evharistije, ki nam daje moč za krščansko življenje v svetu, da vztrajamo v dobrem.
Tudi spoved je povezana s simboliko vode. Pri spovedi smo očiščeni grehov, naše srce je oprano v milosti Božjega odpuščanja. Mnogi svetniki so spoved primerjali s ponovnim krstom, saj smo po odpuščanju grehov v stanju milosti.
Odsotnost spovedi pa je povezana z evharistijo, saj posameznik, ki ima na vesti težke, celo smrtne grehe, naj ne bi pristopal k obhajilu, dokler se ne spove. Spoved nas očiščuje grehov, vrača v občestvo Cerkve in odpira pot k svetemu obhajilu.
Zaslužni papež Benedikt XVI. je dejal: "Iz Srca Božjega Sina, ki je prežeto z ljubeznijo, izvirajo vse dobrine Cerkve in na poseben način izvira poklicanost tistih ljudi, ki jih je Gospod Jezus osvojil in so pustili vse, da se po zgledu dobrega pastirja v celoti posvetijo službi krščanskemu ljudstvu."
Za obhajanje svete maše potrebujemo duhovnike. Slovenska beseda mašnik lepo izraža bistvo duhovniške službe: darovati sveto mašo, to najsvetejšo daritev. Brez službenega duhovništva ni mogoče obhajati evharistije.
Bolniško maziljenje krepi vernika, ga pridružuje Kristusovemu trpljenju, ki je svoj vrhunec doseglo na križu. Vernik svoje trpljenje združuje z Jezusom. Ob prejemu bolniškega maziljenja naj bi verniki prejeli tudi sveto obhajilo, ki jim daje moč za prenašanje trpljenja.
Jezusovo Srce je simbol ljubezni, s katero nas Jezus ljubi. Za nas je dal samega sebe, svoje življenje. Tudi zakonca sta povabljena, da ljubita drug drugega tako goreče, kot Jezus ljubi Cerkev, prav tako pa ljubita svoje otroke in jih vzgajata v veri.
