Ko zakonca ne moreta več najti skupnih točk in se odločita za razhod, se odrečeta svojemu stanu in začneta delovati kot samska človeka. Materinstvu in očetovstvu pa se ne moreta odreči. Mama in oče ne nehaš biti, ko podpišeš ločitvene papirje.
Žal pa so očetje pri ločitvah večkrat spregledani. Zato se je treba zavedati, da ima oče ne glede na okoliščine nedotakljivo in sveto pravico, da se redno srečuje s svojimi otroki. Tako pravi Gianni Bianco v knjigi Oče, očka.
Marsikdo izmed vas, očetje, je doživel razpad odnosa z ženo. V večini primerov (77 odstotkov) so otroci v varstvo in vzgojo dodeljeni materi. Očetje ste tu na neki način diskriminirani, prav tako vaši otroci. Ti odraščajo le s polovico tega, kar potrebujejo za zdrav razvoj. Zelo verjetno je, da bodo postali le polovica tistega, kar bi morali biti. Dobra novica pa je, da se je v zadnjem času uveljavilo deljeno skrbništvo, kjer oba starša sodelujeta pri vzgoji in skrbi za otroka (v Sloveniji je skupnega varstva 13 odstotkov).
Očetje, ki na sodišču izgubijo pravdo in skrbništvo nad otroki, se večkrat znajdejo v bivanjski, preživetveni in finančni stiski. Pogosto ostanejo brez službe. Zaradi vseh teh dejavnikov "bivši" očetje pogosto zapadejo v depresijo. V Milanu (avtor Bianco navaja italijanske podatke) naj bi bilo takih očetov kar 50.000, zato so zanje odprli Dom za ločene očete s 160 posteljami.
V Italiji naj bi bilo kar dva milijona otrok z ločenimi starši. Duševne posledice za otroke so neizbežne. Če so otroci zelo majhni, jih tarejo občutki krivde. Pri malo starejših pa nastajajo frustracije, ki se izrazijo v jezi. Kot pravi psihoterapevt Ezio Aceti, otroci, stari okrog deset let, manipulirajo z ločenimi starši.
Na primer: z očetom preživijo prijeten dan na obali, mami pa se pozneje zlažejo ali prilagajajo opise o tem, kako je zares bilo. Dogaja se tudi, da mlajši otroci o očetu govorijo slabšalno, z namenom, da bi potolažili mamo.
Kot da vse skupaj ne bi bilo dovolj kompleksno, se lahko pojavi novi partner ločene mamice. Ta ima težko nalogo čustvenega umeščanja v novo družinsko zvezo. Otrokom ne smemo preprečevati rednih srečanj z drugim staršem, ki ima novega partnerja.
Sebično je na otroka prenašati lastna čustva, s katerimi otroka obremenjujemo in mu škodimo. Namesto tega otroku raje recimo, naj se pri očku (ali mamici) lepo obnaša in da verjamemo, da bo vse v redu. Ne govorimo slabšalno o bivšem partnerju, ne glede na to, kaj slabega je naredil. Če vidimo vse črno, raje bodimo tiho.
Po ločitvi naj se oče v svojem poslanstvu ne "špara", naj izkoristi vsako priložnost za graditev močnega, tesnega in resničnega stika s svojimi otroki. Treba jim je dati občutek, da jih imamo še vedno radi in da smo še naprej del "njune družine". Bodimo na voljo vsakič, ko prosijo za pomoč. Z otroki lahko vzpostavimo prijeten ritual, npr. dan v tednu namenimo skupnemu obisku svete maše, kosilu, ogledu tekme, pogovoru ali čemu drugemu.
Kljub ločitvi imamo lahko še vedno osrečujoč odnos s svojimi otroki. Treba je najti strategijo, kako obzirno, a odločno ostati navzoči v življenju svojih otrok. Lahko se zgodi, da se hči zapre, a to naj nas ne prizadene. Ne zamerimo mu, ohranjajmo zdravo samopodobo očeta in zaupanje v Boga, ki nam bo dajal moč, da vztrajamo.
Zavedati se je treba, da hčere sledijo očetovemu vodstvu, če se prepričajo, da so od njih ljubljene. Očetovska ljubezen nima meja; tu lahko zmagamo le, če prekašamo sebe in naredimo več kot včeraj. Chiara Lubich pravi, da moramo biti pripravljeni umreti za naše otroke, saj, kot pravi Jn 15,13: "Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje."
