V zakonu se je bolje odkrito pogovoriti kot pa slabo misliti o drugem

Zakon, v katerem mož in žena trdita, da med seboj ne opazita nobenih razlik in v katerem ni prepirov in sporov, je lahko znak brezbrižnosti, ki je v vsakem odnosu nezdrava.

Zakonca naj bi se s tem, ko zavzameta ta položaj, izognila konfliktom, a s tem naredita več škode kot koristi. Par išče lažno območje udobja, ker ne ve, kakšno vrednost ima druga oseba v izzivu oz. gradnji skupne ljubezenske zgodbe.

Ker se je treba v tej zgodbi resnično zanimati za izboljšanje drugega zakonca in vsega, kar zadeva zakonsko zvezo, je dobro, da o tem večkrat razpravljata. Nujno pa je, da sta mož in žena med seboj jasna, odkrita, neposredna in da si znata povedati, česa si želita, ne da bi pri tem prizadela čustva drugega ali ga zaničevala.

To je lahko naporen učni proces, pri katerem je treba individualne razlike sprejeti kot prednost. Prav napake in omejitve drugega so lahko priložnost za razvoj lastnih vrlin.

Gotovo drži, da "tako kot ptica ne more leteti brez vetra", tako tudi zakon ne more rasti brez dokazov o sobivanju. Zato so zmerna nestrinjanja v zakonu običajna in nujna.

Te razprave bi morale izničiti ali vsaj razjasniti napačne predpostavke, ki jih ima eden od zakoncev o drugem zaradi svojega načina govora, razmišljanja in obnašanja.

Kar se ne sme zgoditi, je, da, namesto da bi se osredotočili na težave, napademo osebo, pozabimo na spoštovanje ali prizadenemo samopodobo, ki ohranja ljubezen, zaradi česar se lahko v kakršnikoli obliki pojavi nezdrav odnos, ki povsem ubije ljubezen, ko vstopi v naraščajočo spiralo.

Predpostavke – pravilne ali napačne – se združijo v življenjske izkušnje, ki pri vseh ljudeh preidejo skozi strukturo misli, ki filtrira in oblikuje vse ideje. Sestavni deli te strukture so naslednji:

To je način, na katerega zakonec vidi drugega z določeno pretvezo, ob predpostavkah, kot so: "Moža ne zanima, kaj rečem." "Moja žena se ne oblači tako kot na začetku zveze."

Ko se o nečem oblikuje razlaga, ki ji kot vzrok pripišemo določene dogodke, dražljaje, situacije, okoliščine ali ljudi, oblikujejo pa se predpostavke, kot so: "Moža ne zanima, kaj počnem, zato mu je vseeno, kaj rečem." "Žena me ne ljubi več, zato se ne oblači več tako kot na začetku zveze."

Ko zaradi neke izkušnje pričakujemo, da se bodo v prihodnosti zgodile določene stvari, pri tem oblikujemo sodbe, kot so: "Moža ne zanima, kaj rečem, ni več navdušenja in morda me bo nehal ljubiti." "Moja žena se ne oblači tako kot na začetku zveze, ne ljubi me več na enak način, najin zakon se bo na koncu spremenil v veliko razočaranje."

Pri presoji situacije z vidika ene same vrednote se lahko oblikujejo naslednje predpostavke: "Moža ne zanima vse, kar mu rečem, in to je hudo, kajti dobrega moža mora vedno zanimati vse, kar se ženski zdi pomembno." "Moja žena se ne oblači več tako kot na začetku zveze, kar priča o tem, da ji je vseeno."

Ker so predpostavke način, na katerega se vsi učimo, morata zakonca odpreti svojo intimo, tako da razkrijeta svoje misli in dvome drug o drugem, saj imamo radi samo tisto, kar dobro poznamo, četudi se pri tem dotakneta pomanjkljivosti svojega jaza.

Če veste, da je vaša ljubezen nad vsem drugim, to postane največja motivacija za to, da postanete odlični z medsebojnim svetovanjem in popravljanjem. In motivacija za to, da postanete najboljše darilo drug za drugega.

Velika korist zakonske ljubezni je, da lahko povemo, kaj si mislimo, kaj čutimo, kaj vpliva na nas, kakšen odnos v zakonu nas moti. Če so predpostavke pravilne, bodo služile za popravo in pomoč drugemu. Če pa so napačne, bodo služile za pojasnilo in opravičilo. V obeh primerih gre za medsebojno pomoč in rast.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila portugalska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto