Pot k molitvi se mi je povsem na nov način odprla po prvih ignacijanskih duhovnih vajah v tišini, ki sem jih vzel zelo resno. Ko sem začel spoznavati krščansko duhovnost na ignacijanski način, se mi je zdelo vse novo. Pred tem sem tudi zahajal k nedeljski maši, a bolj iz navade. Vera v Boga je bila zame predvsem tolažba v težkih trenutkih, kaj več od tega se mi je zdelo že fanatizem.
Prve duhovne vaje v tišini so minile v znamenju globokega spoznanja, da Bog je. Ko mi je bilo dano spoznanje in občutenje, da je z menoj, sem spoznaval njegov način bivanja, njegov spokoj, polnost, enost, blagost, milino. Vse to je v meni pustilo sled tihega in globokega veselja.
Najbolj me je prevzel njegov mir, ki je na neki način tekel skozme in obenem izviral v globinah moje duše. Spoznanje, da prav zares nisem sam, ampak je tu nekdo, ki boža mojo dušo, je bilo zelo odrešujoče in osvobajajoče. To se je kazalo tudi konkretno v življenju, kjer nisem bil več v primežu strahu. To je bil strah pred smrtjo, ki se zgodi v duši že pred smrtjo telesa. To je tiste vrste strah, ki ga prinese greh in na tiho, a surovo prekine vez s Stvarnikom.
Tako mu nismo več sposobni verjeti in brezpogojno zaupati, misli nam begajo v smer: "Boga ni, sam sem na tem svetu, še dobro, da obstaja pozitivna energija." To pa dušo vedno bolj napolnjuje s pesimizmom. Daleč najbolj priljubljen izraz v svetu "pozitivna energija" je v očeh kristjana precej negativen pojem. Kdor spozna Boga, ve, da je v njem vse to in da ni zgolj neka energija, brezosebna sila, temveč oseba, ki ljubi.
In ko mi je bilo dano spoznanje, da sem v Božjih rokah, ki me neizmerno ljubijo, se je začela zgodba iskrenega iskanja. Nikoli prej v življenju nisem občutil takšne sreče, takšne izpolnjenosti, takšne svobode. In to ljubezen, ki jo človek doživi pri Bogu, lahko ponese med ljudi, v odnose. Ali gre za konkretno utelešeno duhovnost, mi pokažejo ravno odnosi.
Ko sem se nekoč v molitvi spominjal dogodka, ki me je pretresel, sem se v nekem trenutku kontemplacije znašel na križu. Čeprav je trajalo zgolj nekaj sekund, mi je bilo dano v vsej polnosti občutiti Kristusovo ljubezen na križu do vsakega človeka posebej. Pretreslo me je kot še nič do tedaj. Ko bi človek vedel, kako zelo je ljubljen! Solze so vrele iz mene. Bolečina človeške zaprtosti pred Bogom je prebadala srce močneje, kot ga prebada sulica. Srce se mi je paralo.
Bolečina, tolikokrat močnejša od bolečin, ki jih človek občuti, ko ga za vedno zapusti ljubljena oseba. Ampak ta bolečina ni bila sama. Vsa ta čustva je silno prevevala Božja ljubezen, ki je tako zelo drugačna od tiste, ki jo navadno nosi in pozna človek. Globoko v ospredju vsega, kar Kristus doživlja na križu, niso telesne bolečine, temveč silna ljubezen, ki preveva vse, kar nam je dano videti, in tudi tisto, kar nam (še) ni.
Ljubezen, ki z vsako kapljo krvi, padajočo s križa na prašna tla, kriči o tej brezmejni ljubezni do tebe, ki prebiraš ta zapis. Vse rane tega svetega telesa kričijo in si želijo, da bi bila ta ljubezen sprejeta. Sam Bog ostaja v tišini. In to človeka presune. Tišina, ki lahko tako jasno in glasno spregovori brez besed. Da bi se ustavil(a). Da bi se pustil(a) objeti točno tak(a), kakršen (kakršna) si v tem trenutku in prav nič drugačen (drugačna).
Oh, ko bi le spoznal(a), da je to storil zate, in bi zaživel(a) kot odrešen(a)! Da za začetek in konec ni potrebno nič drugega kot reči: da, želim biti s teboj. In on nas bo zagotovo objel. Ta Kristusova želja zame in za vse ljudi je postala del mene. Dragoceno darilo, ki ga želim ponesti v svet. Videti bližnjega in ga objeti. Objeti z rokami, pa tudi z besedo, ki prihaja iz Božjih ust. Tako lahko Kristus najkonkretneje prihaja do človeka.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 25.
