"Sad tišine je molitev; sad molitve je vera; sad vere je ljubezen; sad ljubezni je služenje; sad služenja sta mir in veselje" (mati Terezija).
V teh stavkih najdemo sadove, ki jih je sv. Tomaž Akvinski prepoznal kot dela ljubezni do bližnjega. Notranje sadove, kot sta veselje in globok mir; zunanje sadove, kot so dela usmiljenja.
Človek se izpolni v ljubezni, ta pa je sprejemanje samega sebe kot Božjega daru, sprejemanje sebe v čudenju in slavljenju, je darovanje samega sebe v dejanju popolnega češčenja. In vse to se začenja s tišino. Poglejmo, kako je tišina izhodišče na poti človekove izpolnitve v ljubezni.
Pogosto se motimo v tem, kaj je tišina; mislimo, da v molitvi ne smemo imeti nobene misli, predstave, da je treba biti v sebi prazen na budističen način. V krščanski veri pa je tišina povsem drugačne narave.
Tišina je odgovor na prvo Božjo zapoved: Poslušaj, Izrael! Bog nas vabi k drži poslušanja, k pripravljenosti, da se poučimo. Poslušaj, pravi Bog, nekaj pomembnega ti imam povedati za tvoje življenje in tvojo srečo. V tej tišini, ki je poslušanje, je temeljna drža Učenca. To je način bivanja, ki ga je treba osvojiti ne le v času molitve, ampak čez ves dan, v vsakem trenutku. "Gospod zgodaj zbuja besedo, zgodaj mi zbuja uho, da prisluhnem kakor učenci" (Iz 50,5).
Salomon, Davidov sin, je nekega dne slišal Gospoda reči: "Prosi me, kar želiš, in dal ti bom." In Salomon ga ni prosil modrosti, kot to običajno prevedemo, marveč dobesedno: za srce, ki zna poslušati (prim. 1 Kr 3,9).
Sredi odnosa med Bogom in človekom tišina omogoči, da se lahko pojavi Božja beseda. Knjiga modrosti pravi: "Ko je bilo namreč vse zavito v molčečo tišino in je noč prišla na pol svoje poti, je poletela tvoja vsemogočna beseda iz nebes, s kraljevskega prestola" (Mdr 18,14–15).
Gre za oznanilo odrešenjske skrivnosti Božje besede. Ta odlomek kaže, da se skrivnost učlovečenja Sina zgodi v globoki tišini. Mi, ki smo iz mesa in smo po milosti poklicani postati sinovi in hčere, pa moramo skozi to tišino, da se uresniči čudež posinovljenja. Brez tišine v molitvi se Božje delo v nas ne more dovršiti.
To, da se pustim poučiti, pomeni, da razumem, da mi Bog govori po ljudeh, ki jih srečam, in dnevnih dogodkih. Kajti nobena sekunda v mojem življenju ni neznanka Božjemu usmiljenju, noben dogodek ne uide Njegovi volji – dobro ali pa preizkušnja, če jo dopusti –, vse je vedno v moje največje dobro.
Drža poslušanja, ki jo prostovoljno ohranjam ves dan, mi bo pomagala hitreje vstopati v srečanje mojega in Božjega srca, kar je molitev.
Avtor prispevka je Nicolas Buttet. Prevedla M. P.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 25.
