Moralno razločevanje je pot, ki ločenim, znova poročenim in tistim, ki živijo v posebej zapletenih družinskih situacijah, omogoča približevanje Bogu. To razločevanje je osrednji vidik osebnega in pastoralnega procesa razločevanja, piše papež Frančišek v knjigi Amoris Laetitia.
Philippe Bordeyne to pojasnjuje v knjigi Priprava zakona – Amoris laetitia o krhkih zakonskih razmerah.
Po besedah Bordeyna prizadevanje papeža Frančiška prihaja iz tega, da se – ne glede na to, ali nam je to všeč ali ne – edino sporočilo, ki ga Cerkev naslavlja na ločene in znova poročene posameznike, v bistvu glasi: "Bodite dejavni v občestvu Cerkve in ostanite zvesti obiskovanju svete maše ob nedeljah, ne da bi se kdaj približali evharistični daritvi."
Pravzaprav od tega sporočila večinoma ostane le negativni del, boleča prepoved, ki odmeva v srcih ljudi, ranjenih zaradi njihove zakonske poti in ki to sporočilo pogosto razumejo tako: "Zdaj niste in nikoli več ne boste vredni, da bi prejeli obhajilo."
Da bi končal to, kar se zdi nekakšna "dosmrtna kazen", očitno v nasprotju z logiko evangelija, je papež Frančišek v mnogih pogledih predan temu, da razvezane osebe, ki so v novi zvezi, ohranijo moralno dostojanstvo. In to načeloma ni samo abstraktno, ampak resnično in konkretno, saj moralno dostojanstvo podpira delovanje božje milosti.
Pravzaprav milost krsta ne neha delovati v življenju ljudi skozi njihovo aktivno sodelovanje. Zato papež na nov način ponovi moralno izročilo Cerkve. Izpostavlja številne načine, prek katerih lahko človek spoštuje svoje dostojanstvo in svoje moralne sposobnosti, tudi če je v položaju, ki objektivno ni v skladu z moralnim zakonom.
Biti del Cerkve pomeni najprej odgovoriti Bogu na način, ki je skladen z našim krstom, v katerem smo vcepljeni v Kristusa z darilom Svetega Duha. Tega se moramo še vedno zavedati. Etična stran osebnega in pastoralnega razločevanja je zato namenjena prenovi duhovne integracije "svetega Božjega ljudstva, ki je zvesto".
S primernim pastoralnim spremljanjem se posameznik postavi v položaj, da zazna božjo voljo in da izvršuje duhovno češčenje s tem, ko daruje samega sebe, kar je po mnenju svetega Pavla bistvo moralnega življenja kristjanov (prim. Rim 12,1-2).
Zakaj lahko takšno razločevanje vodi k miru? Ker nam lahko omogoči, da "z določeno moralno gotovostjo" (AL 303) ugotovimo, da je kakovost moralnega življenja v drugi zvezi zadosten odziv na Božji klic tukaj in zdaj. Ob tem moramo upoštevati "zapletenost konkretnih omejitev, čeprav [ta odziv] še ni popolnoma objektivni ideal".
Če se sklicujemo na tradicijo duhovnega in pastoralnega razločevanja, nam odkritje, da smo Bogu dali zadosten odgovor, omogoča potrditev, da smo v milostnem stanju. Bog še naprej deluje v življenju ločenih, znova poročenih in v življenju posameznikov, ki živijo v kakršnikoli drugi "zapleteni situaciji" (prim. AL 312), da jih pozove k nadaljnjim korakom.
A "ko se zavejo svojega položaja pred Bogom" (AL 300), morajo tudi ločeni in znova poročeni razločevati svojo preteklost. To pomeni oceniti lastno odgovornost za neuspeh zakramentalne zveze svetega zakona, pa tudi oceniti način, na katerega so prevzeli zakonske zaveze in ki ga še naprej spoštujejo v največji možni meri, četudi le do zakonca in otrok.
V tem preizkusu vesti o lastni preteklosti papežev poseben dodatek predvsem osredotoča pozornost na "pogoje in olajševalne okoliščine" (AL 301).
V Amoris Laetitia, ki se sklicuje na Katekizem katoliške cerkve, papež navaja nekatere elemente, ki jih je treba upoštevati, med katerimi so tudi "psihični in družbeni dejavniki", zaradi katerih je "odgovornost za dejanja lahko zmanjšana ali preklicana".
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
