“Ni dovolj, da delamo za mlade, temveč skupaj z njimi”

Blažka Merkac je vzgojiteljica mladostnikov s posebnimi potrebami. Pri delu z mladimi, ki ga je v njenem življenju veliko, ji je v pomoč don Bosko, s katerim se je prvič srečala pri 11 letih kot udeleženka na oratoriju.

Postala je animatorka, nato del salezijanske mladinske pastorale, tri leta je bila del mednarodne koordinacijske ekipe salezijanske mladine. Potem pa se je seznanila s salezijanskimi sotrudniki in junija letos postala nova inšpektorialna koordinatorka salezijancev sotrudnikov.

1. Kakšen je vaš idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva je zame vedno, ko mi zjutraj ni treba hiteti ali ko nimam kakšnih obveznosti. Takrat si v miru skuham kavo, prisluhnem glasbi, kaj preberem, v miru preletim dan, ki je pred mano, ali pa se odpravim na sprehod na Golovec. Takšni začetki dneva se ne zgodijo ravno pogosto, a ko se, sem zanje hvaležna.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Redkokdaj se zjutraj pogledam v ogledalo. Zjutraj sem vsa razkuštrana in mirnega jutra zagotovo nočem prekiniti ob tem, da se prestrašim same sebe. A ker je ogledalo v vsakem prostoru, se mu težko izognem. Tako se ponavadi, ko sem že za silo urejena, sama sebi nasmehnem in rečem: "Mam to".

3. S čim in kako se duhovno napolnite?
Najbolj se duhovno napolnim v osebni molitvi, pri sveti maši in ob slavilni glasbi. Med osebno molitev štejem prebiranje božje besede, molitev kot tako, prijateljsko pomenkovanje z Bogom in tudi prepevanje slavilnih pesmi kar doma. 

Letos, ko so bili tako čudni časi, mi je manjkala sveta maša. Zato sem res hvaležna za to, da živim tako blizu rakovniške cerkve, kamor sem lahko šla k obhajilu.

Vedno pa so dobrodošli tudi kakšni seminarji, dogodki, srečanja v okviru programa Ženska na polno ali salezijanske družine.

4. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Pred štirimi leti je bilo zame eno najbolj veselo in hkrati najbolj težko obdobje. Bila sem del koordinacijske ekipe salezijanske mladine za Evropo, kjer smo pripravljali evropsko srečanje v Torinu. Polno veselih srečanj, dogodkov in ljudi.

Hkrati pa je bilo to obdobje žalovanja in preizkušenj, saj sem v razmaku štirih mesecev izgubila stara starša. Veselje, ki je bilo vedno v meni in okoli mene, je izginilo. Nisem bila več jaz, nisem se imela rada, nisem imela nobenih želja. Ko sem mislila, da slabše ne bi moglo biti, je en dan pred mojim rojstnim dnem oče doživel infarkt in so ga morali s helikopterjem prepeljati v Maribor.

V tisti situaciji mi je prijatelj za rojstni dan podaril podobico svetega Janeza Boska. Na zadnji strani je napisal: "Za svobodo nas je osvobodil Kristus" (Gal 5,1). Zraven je še pripisal: "Stoj trdno in v sebi poživljaj veselje!"

To mi ni dalo miru. Začela sem z majhnimi koraki. Pisala sem dnevnik hvaležnosti, vsak dan tri stvari, za katere sem hvaležna. Tako sem spet začela doživljati veselje in biti hvaležna za tiste trenutke, ki sem jih lahko preživela z babico in dedkom. Bogu hvala je tudi oče uspešno prestal to preizkušnjo in je sedaj v redu.

Zagotovo me je ta preizkušnja, in še katera, naučila hvaležnosti, iz katere se rojeva tudi veselje.

5. Kot salezijanska sotrudnica v svoje življenje vpletate tudi misli in nasvete dona Boska. Kateri nasveti so vam še posebej dragoceni in po vašem mnenju obrodijo dobre sadove?
Življenje dona Boska, njegovo delo in zapuščina so močno prepleteni s tem, kako živim in kako delam. Meni zelo draga misel je: "V vsakem mladem človeku, tudi najbolj zanemarjenem, je neka točka, ki je občutljiva za dobro." Ne samo v mladem, temveč v vsakem. In to skušam živeti. Ni vedno lahko. Sploh ko ti kdo ni preveč všeč, je težko videti kaj dobrega. A se da.

6. Pri svojem delu ste obkroženi z mladino. Na kaj bi morali biti pozorni vsi, ki delajo z otroki in mladimi?
Že od srednje šole naprej sem obkrožena z mladino in delo z njimi se je zagotovo skozi izkušnje in leta spreminjalo. V letih, ko sem bila zaposlena pri salezijanski mladinski pastorali in sem neprestano srečevala mlade, tako animatorje kot udeležence različnih programov, sem se naučila, na kaj moram biti pozorna.

Kar se mi zdi pomembno, je, da si med njimi. Asistenca dona Boska, kot ji mi pravimo. Biti z otroki in mladimi tudi med odmorom. Ne na tisti vsiljivi način, temveč na prijateljski način. Pomembno mi je tudi, da se jih vključuje v proces oblikovanja programa. Ni dovolj, da delamo za njih, temveč skupaj z njimi.

Tako pridemo do tega, da jim damo mesto, da jim pokažemo, da jih slišimo, upoštevamo in si želimo, da skupaj delamo stvari. Nima smisla delati nekaj iz naših želja in prepričanj. Treba je izhajati iz njihovih potreb in želja.

In nazadnje ‒ videti vsakega posameznika. Tako tistega glasnega, kot tistega, ki se skriva nekje v ozadju. Vsak je pomemben. Vsak naj se čuti dobrodošlega, sprejetega in vrednega, da nam ni škoda časa za klepet.

7. Ste tudi vzgojiteljica otrok s posebnimi potrebami. Pri delu se verjetno srečujete tudi z določenimi izzivi. Kako vas bogatijo?
Hvaležna sem, da lahko sedaj že dve leti kot specialna in rehabilitacijska pedagoginja delam kot vzgojiteljica z mladostniki s posebnimi potrebami. Izzivi so najbrž pri vsakem delu, tu so le malo drugačni.

Pri teh izzivih mi ogromno pomagajo moje pretekle izkušnje. Držim se že prej omenjene don Boskove misli o točki za dobro in še ene, ki govori o tem, da morajo mladi ne le vedeti, da jih imaš rad, temveč morajo to tudi čutiti. Izzivi, ki pri tem nastajajo, so vedno priložnost za rast – tako za mojo kot za mladostnikovo.

Veselim se skupaj z njimi vsakega napredka, vsake pozitivne izkušnje in sem žalostna skupaj z njimi, ko jim kaj ne uspe, so razočarani. To delo me bogati, veseli in oblikuje. In tukaj lahko prav tako v polnosti živim svojo sotrudniško obljubo – da bom tam, kjer sem, delala za dobro mladih.

8. Kako si ob vseh obveznostih vzamete čas zase in za stvari, ki vam veliko pomenijo?
To je bil zame kar proces. Kar dolgo sem se morala učiti in boriti, da sem kakšni stvari rekla ne. To ni tako preprosto. Če so ljudje okoli tebe navajeni, da si vedno na razpolago, je lahko to zanje kar šok. Ampak ko gre za to, ali boš nekomu ustregel ali pa boš poskrbel zase, svoje želje, veselje, potem je izračun tukaj jasen.

Ne gre za to, da bi se želela kakšni obveznosti izogniti ali odreči pomoči bližnjemu. A če najprej ne poskrbim zase, kako naj za drugega? Še vedno se učim in še vedno mi kdaj spodleti.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Teh je kar nekaj. Odvisno od situacije. Včasih kakšno misel preberem v Svetem pismu, včasih koga srečam in mi pove, kar me nato dvigne, ali pa je del kakšne meni ljube pesmi. Najpogosteje je to kakšna sodobna krščanska pesem, tako tuja kot slovenska. Trenutno me spravi pokonci pesem od skupine Alfa in Omega – Zamenjam vse skrbi.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
... smo odsev božje lepote v svetu. Lepo je ko smo sočutne, ko pokažemo čustva, prisluhnemo same sebi, ko si priznamo, da smo lahko šibke, in takrat tudi znamo prositi za pomoč. Hvaležna sem, da sem ženska in da vsak dan odkrivam svoje poslanstvo v tem svetu.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.