V preteklosti je bilo na Slovenskem kar sedem cvetočih samostanov sester klaris. Po zaslugi čebel imamo danes tri samostane: v Nazarjah, Dolnicah in Turnišču.
V času cesarja Jožefa II. so kot mnoge druge samostane zaprli tudi samostane sester klaris. Nekaj časa se je obdržal samostan klaris v Kopru, a so tudi tega kmalu zaprli. Tako so za slabih 200 let klarise zapustile naše kraje, dokler se v 20. stoletju skoraj po čudežu niso vrnile nazaj.
Francoz Max Gatti je bil sodnik v francoski Polineziji. Družina je bila zelo pobožna in v stikih s klarisami na Tahitiju, kjer so sestre gojile tudi čebele. Ko je gospa Daniela Gatti potovala v Evropo, so jo prosile, naj prinese nekaj mladik za čebeljo hrano.
Pri čebelarju v vasi Perigord je čebelar gospo Gatti opozoril, da je bila sestra Marija Celina, za katero je takrat že tekel postopek za beatifikacijo, iz njihovih krajev. Vicepostulator postopka pa je bil gospod Max Gatti, njen mož.
Gospa Daniela se je nemudoma lotila raziskovanja o sestri Mariji Celini in tako stopila v stik s sestro Imakulato Kozina, ki je bila po rodu z Dolenjske, a takrat v samostanu v Splitu. Njeno čudežno ozdravljenje na priprošnjo sestre Marije Celine je bilo pomembno za njen postopek za beatifikacijo leta 2007, prav tako pa je to še bolj povezalo gospo Gatti in sestro Imakulato.
Gospa Gatti se je tako zaljubila v Slovenijo in si začela močno prizadevati za vrnitev klaris v Slovenijo, kar so bile velike sanje in želja sestre Imakulate.
Po njeni zaslugi in ob pomoči poznejše opatinje, matere Katarine, in sestre Jozefine so se klarise vrnile v Slovenijo, ob frančiškanski samostan v Nazarjah, kjer so košček zaraščene in zapuščene zemlje spremenile v oazo miru in kraj srečanja z Bogom.
S skromnimi sredstvi, a velikim zaupanjem v Boga danes tam stoji čudovit in urejen samostan. V Nazarjah, v rodni slovenski zemlji, je pokopana tudi sestra Imakulata, ki so se ji tako izpolnila dolgoletna hrepenenja po vrnitvi v Slovenijo.
Anekdota pravi, da naj bi neki slovenski škof sestram klarisam ponudil precejšnjo vsoto denarja za ureditev samostana, pod pogojem, da bi v celice sester namestili udobne postelje.
Sestre so ponudbo zavrnile z ugovorom, da je to zoper uboštvo, ki so ga obljubile. Užaljeni škof naj bi dejal, da ne bodo imele denarja za dokončanje samostana, v katerega tudi ne bo novih sester, nato pa odkorakal iz samostana.
A zgodba se je povsem zasukala. Z Božjo pomočjo so sestre uredile samostan in so med redkimi ženskimi redovi v Sloveniji, ki že več let zapored beleži nove kandidatke, ki se odločijo za redovno življenje.
Tako so se lahko preselile v nov samostan v Dolnicah (Ljubljana ‒ Podutik), kamor jih je povabil kardinal Rode, in na povabilo škofa Petra Štumpfa v Turnišče.
Gospa Gatti v knjigi Dvoje sanj Marije Kozina opiše življenje Marije Kozine iz Zapotoka, trpljenje njihove družine med revolucijo v Sloveniji in njeno čudežno ozdravljenje na priprošnjo sestre Marije Celine. Prav tako podrobno opiše vrnitev klaris v Slovenijo in življenjske pogoje takratnih sester v Nazarjah.
V spremni besedi kardinal Rode zapiše, da upa, da bo tudi sestra Marija Kozina priznana za svetnico. Tako so čebele pripeljale nazaj v Slovenijo enega izmed najbolj cvetočih redov pri nas.
