Jezusov poraz je torej odprl neko novo področje, pri svojem oznanjevanju se je začel zanašati tudi na svoje učence. Vendar jih pri tem vseeno ni pustil popolnoma samih, s poslanstvom jim je dal tudi nekaj dragocenih navodil, ki naj bi jim pomagala res dobro oznanjati evangelij, da bi bil ta še bolj oznanilo njihovega življenja kot pa njihovega govorjenja.
Zato je Jezus svoje učence poslal na pot. Genialna poteza. Že sama pot je namreč dovolj dober učitelj, kako postati Jezusov učenec in posledično oznanjevalec evangelija.
Težko je namreč oditi na pot. V neznano greš, v skrivnostno, s tem zapuščaš svojo varno gotovost, svoje preverjene besede, odločitve, metode in si prisiljen sprejeti nove situacije, kar je bilo prej nekaj povsem nesprejemljivega in nerazumnega.
Pripravljen si več poslušati kot govoriti, ker na poti pač nikdar nisi dovolj pameten, vedno pride kaj nepredvidljivega. In nikoli nimaš dovolj močnega hrbta, da bi nesel s seboj vse, kar misliš, da bi pri tem potreboval, ne moreš se več zanašati nase, ampak samo še na Boga in njegove darove.
Naročil jim je namreč, "naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu" (Mr 6,8).
Biti na poti tako pomeni dopustiti praznino, negotovost v svojem življenju, in pomeni nasloniti se na dobroto in previdnost tistega, ki te je poslal.
Zaupati, da ti bo zato, ker te je poslal, priskrbel tudi to, kar potrebuješ. Ne govorimo samo o "kruhu in denarju v pasu", govorimo o tem, da na poti ravno zato, ker nimaš tistega, kar misliš, da potrebuješ, tako vse na njej postane dar, dež in vročina, kruh in potica, dobri in grdi ljudje, ker vse postane to, kar potrebuješ, tudi če bi si želel česa drugega.
In ker pride vedno vse ob pravem času. Tako postaneš sposoben zapuščanja, sposoben otresanja prahu s svojih nog, sposoben odpovedi skrbi za imetje in ugled. In tako res delaš to, kar je prav, ne pa tega, kar koristi.
Zato so lahko samo popotniki zares njegovi učenci, samo popotniki pristni oznanjevalci. Torej taki ljudje, ki svojega življenja ne utemeljijo na pridobivanju, temveč na izgubljanju.
Lepše povedano: na razdajanju in ne na shranjevanju, ker je samo tako mogoče konkretno pokazati, da bolj zaupajo Bogu kot pa lastnim močem, imetju, ugledu in sposobnostim. Samo v tej praznini človekove negotovosti se rojeva vera v to, da ima Bog človeka rad in da skrbi zanj. Vera, ki je pogoj za svobodo in veselje v življenju.
To je namreč oznanilo, ki naj bi ga s svojim ravnanjem prenašali Jezusovi učenci: moč Boga, ki se odkriva v človekovi nemoči. Zato evangelij lahko oznanja samo, kdor odide na pot.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 28.
