Papež Frančišek nas je ob letu svetega Jožefa večkrat spomnil, da so Jezusovega posvojitelja častili številni veliki svetniki. Med njimi sta bila tudi sveti Janez XXIII. in njegov neposredni naslednik Pavel VI.
Vendar pa je bila sveta Terezija Avilska, velika mistikinja iz 16. stoletja, tista, ki je še posebej častila svetega Jožefa. V Lastnem življenjepisu (v izvirniku Livro da Vida) reformatorka karmelskega reda priznava, da je Marijinega moža večkrat prosila za pomoč.
Poleg tega se sklicuje na neverjetne sadove svojih molitev, naslovljenih na svetega Jožefa.
Sveta Terezija je bila trdno prepričana, da je za njeno fizično ozdravitev zaslužen Jezusov posvojitelj. Ko je pri 18 letih vstopila v samostan karmeličank v Avili, se je njeno zdravje hitro poslabšalo. Bolezen je bila posledica napornih asketskih praks, ki so povzročile paralizo in neznosne bolečine.
Samostanske sestre so se večkrat pripravljale na njeno smrt. Nekega dne mlada karmeličanka ni mogla niti odpreti oči. Karmeličanke so se pravzaprav predale, misleč, da zanjo ni več upanja in da bo njeno telo kmalu položeno v krsto.
Z zadnjimi močmi se je mlada karmeličanka odločila, da bo za pomoč prosila svetega Jožefa. Čez nekaj let je zapisala naslednjo misel:
"V tistem težkem obdobju sem izbrala svetega Jožefa, Slavnega sina Davidovega, za svojega zavetnika in se mu zaupala. Jasno sem videla, da me je ta oče in poglavar v hudi stiski, tako kot v drugih, ki zadevajo čast in izgubo duše, vodil veliko bolje, kot sem sprva pričakovala."
Na veliko presenečenje vseh je Terezija kmalu popolnoma ozdravela. Zato je od tistega trenutka pa vse do konca svojega življenja pri vseh spodbujala predanost svetemu Jožefu. Bila je prepričana, da ima priprošnja Jezusovemu očetu prav poseben pomen. To pojasnjuje v svoji avtobiografski knjigi:
"Do tega trenutka je sveti Jožef vedno naredil vse, za kar sem ga prosila. Neverjetno je videti neizmerne darove, ki mi jih je Bog naklonil po tem blaženem svetniku; iz kakšnih nevarnosti me je osvobodil, mojo dušo in telo.
To dokazujejo moje izkušnje, pa tudi izkušnje drugih ljudi, ki sem jih spodbudila, naj mu zaupajo. Izkušnje tistih, ki so obnovili svojo predanost njemu, ko so na lastni koži izkusili to resnico."
Sveta Terezija se je odločila, da bo v svojem samostanu pripravila razkošno praznovanje v liturgični spomin na svetega Jožefa. Veliko praznovanje v vsenavzočnem in neizmernem veselju, ki je imelo celo ognjemet!
Šele čez nekaj časa je karmeličanka spoznala, da tovrstno izražanje češčenja ni dovolj. Veliko bolj kot zunanji znaki spoštovanja je pomembna duhovna preobrazba. Napisala je naslednje:
"Poskušala sem proslaviti njegov spomin v čim večjem sijaju. Vendar mi je praznovanje prineslo več nečimrnosti kot duha, ko sem želela praznovati na prefinjen in razkošen način ... Naj mi Gospod odpusti."
Kateri so potem sadovi Duha, ko se obračamo k svetemu Jožefu? Sveta Terezija izpostavlja predvsem učinkovitost molitve, naslovljene na Jezusovega zaščitnika.
Vendar ne gre vedno za uslišanje konkretne prošnje ali želje, temveč za nastajajoče zavedanje o dobrem, ki ga Bog želi za vsakega človeka. Pogosto se to dobro razlikuje od tistega, za kar prosimo. Karmeličanka pojasnjuje:
"Ker sem bila v svojem življenju deležna velikih izkušenj z darovi, ki jih sveti Jožef prinaša od Boga, in ker sem spoznala velike prednosti za dušo, ki jih prinaša predanost skrbnemu svetemu Jožefu, bi rada prepričala vse, da postanejo goreči verniki, ki se bodo priporočali temu slavnemu svetniku.
Vsako leto na njegov rojstni dan ga nekaj prosim in vedno vidim, da se to pozneje zares zgodi. Če je prošnja malce nenavadna, jo usmeri v moje večje dobro."
V tej drži svete Terezije Avilske se razkrije nekaj, kar papež Frančišek imenuje krščanski realizem. To je sprejem božjega dejanja, da se znebimo strahu, da ne bomo prejeli konkretnih darov, ki jih lahko v danem trenutku – pogosto zmotno – štejemo za najpomembnejša. Krščanski realizem ne zavrača ničesar, kar obstaja.
Sveti Jožef je bil tisti, ki je naučil sveto Terezijo Avilsko, da Bog posluša prošnje, četudi nam ne ponudi vedno tistega, kar se nam zdi najbolj pravično. Zato se z zaupanjem predajajmo božji volji, ki pogosto pomeni molčeče strinjanje z ljubeznijo, ki je človek trenutno ne more popolnoma razumeti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
