Odnos s starši je tisti, ki nas, čeprav smo morda fizično odtujeni, globoko veže celo življenje.
Dejstvo, da si ne delimo enakih vrednot ali drugače vidimo in čutimo stvari, ki nam niso všeč ali nas prizadenejo, ne more spremeniti resničnosti, da smo med seboj tesno povezani. Lahko pa postane resničen izziv za nas kristjane, ko skušamo resnično živeti četrto božjo zapoved, ki pravi, naj spoštujemo starše.
Zavedanje, da je način, kako starši ravnajo z nami in z drugimi, slab, je lahko uničujoče. Naloga, da se do njih lepo obnašamo, se izogibamo slabemu govorjenju o njih in jih imamo še naprej radi, kljub vsej storjeni škodi, postane zelo težko uresničljiva.
Če vemo, da je njihovo vedenje napačno, jih nismo dolžni ubogati ali jim pritrditi v vsem, kar predlagajo ali zahtevajo od nas. Spoštovati pomeni skrbeti za svoje ljubljene, ob upoštevanju njihovega človeškega dostojanstva in povezave, ki jo imajo z nami zaradi vloge, ki jo zasedajo v našem življenju.
Zato je pri spoštovanju pomembno vedeti, kako posameznika ločiti od vloge, ki jo zaseda. Morda se z njimi ne strinjamo, toda v nas kristjanih mora biti klic, da skrbimo za starejše, saj so v mladosti oni skrbeli za nas, čeprav tudi na napačen način. Hkrati tako pokažemo, da cenimo njihovo sodelovanje pri daru, ki smo ga prejeli v obliki življenja.
Naše poslanstvo je, da naredimo, kar lahko, tako da smo zvesti svojim načelom, si postavljamo meje, vendar nikoli ne zanemarimo spoštljivih dejanj, ki jih lahko naredimo zanje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
