Jože Plečnik je brez dvoma najbolj znan slovenski arhitekt. Rodil se je 23. januarja 1872 v Ljubljani v mizarski družini. Že kot otrok je rad risal in pokazal umetniško nadarjenost. Ko je bil star 14 let, je s podporo kranjskega deželnega odbora odšel na študij v obrtno šolo v Gradec.
Po študiju je začel v Gradcu risati arhitekturne načrte pri nekem profesorju z obrtne šole. Naslednja postaja je bil Dunaj, kjer je pri nekem pohištvenem podjetju risal načrte za opremo stanovanj. Na Dunaju je tudi začel študirati na dunajski umetnostni akademiji pri takrat slavnem arhitektu Otonu Wagnerju.
Plečnik je kmalu začel delati v Wagnerjevi delavnici. Leta 1897 je Plečnik začel že samostojno risati arhitekturne načrte – njegovo prvo delo je bil načrt za dekoracijo rotunde. Ko je končal šolanje pri Wagnerju, je odšel za eno leto v Italijo, nato obiskal še Pariz in se vrnil nazaj k Wagnerju na Dunaj.
Nekaj Plečnikovih mojstrovin si oglejte v fotogaleriji:
Potem je odprl lastno delavnico v dunajskem predmestju in deloval na Dunaju do leta 1911, ko je bil imenovan za profesorja dekorativne arhitekture na umetnostno obrtni šoli v Pragi, piše Franc Stele v Slovenski biografiji.
Po ustanovitvi Češkoslovaške republike mu je predsednik države Tomaš G. Masaryk zaupal vodenje arhitekturne preureditve gradu na Hradčanih v Pragi za sedež predsednika republike. Obnova je pod njegovim vodstvom trajala do leta 1939.
Čeprav je bil leta 1920 izbran za profesorja arhitekture na praški umetnostni akademiji, je zavrnil ponudbo. Namesto v Pragi je začel istega leta poučevati v Ljubljani na tehniški fakulteti. V Ljubljani je Plečnik v Trnovem zase in sorodnike uredil in dozidal manjšo hišo tik za župnijsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika.
Kot piše Stele, Plečnikovo ustvarjanje glede na kraje njegovega ustvarjanja številni delijo na dunajsko, praško in ljubljansko dobo. Sam Stele deli njegovo ustvarjalo obdobje na tri dele. Prva doba je mladostno delo, ko je imel nanj velik vpliv Wagner.
Z zasnovo Zacherlove hiše na Dunaju leta 1905 se prične doba njegove prve zrelosti s samostojnim slogom. Za tretjo dobo Plečnikovega ustvarjanja pa je značilen vpliv "klasične preprostosti antike", kot to opiše Stele.
Kot arhitekt je Plečnik narisal številne načrte. Omenimo le nekatere: župna cerkev v dunajski okolici, povečanje in monumentaliziranje romarske cerkve na Trsatu, Stollwerkova tovarna na Dunaju, železobetonska cerkev Sv. Duha na Dunaju, cerkev na Barju, cerkev Srca Jezusovega na Kralevski Vinohradih v Pragi, poslopje tehnične fakultete na Mirju v Ljubljani, dom duhovnih vaj pri jezuitih v Ljubljani, pokopališka kapelica v Horjulu, cerkev v Bogojini v Prekmurju, cerkev sv. Frančiška v Šiški, Vila Stadion, ureditev Kongresnega trga v Ljubljani, ureditev Vegove ulice in spomenik Ilirije, Trnovski, Čevljarski in Kaznilnični most na Ljubljanici, frančiškanska cerkev v Beogradu, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, cerkev Sv. Krištofa v Ljubljani, spomenik Lundra in Adamiča ob stolnici, ljubljanske Žale ...
Izbor Plečnikovih del je bil te dni vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine.
Plečnik je narisal tudi načrte za neuresničene projekte, kot so novi Mesarski most v Ljubljani, nova mestna hiša na Vodnikovem trgu in slovenski parlament. Po drugo svetovni vojni je narisal dva načrta za slovenski parlament. Po prvem bi stal na ljubljanskem grajskem hribu, po drugem pa v Tivoliju. Temu drugemu načrtu je ime Katedrala svobode.
Pred prvo svetovno vojno in pozneje je Plečnik narisal tudi številne načrte za kelihe, ciborije, monštrance in oltarje. Od leta 1922 se je Plečnik ukvarjal tudi s snovanjem tiskov knjig, diplom, vabil in spomenic ter izdeloval osnutke za opreme knjig, še piše Stele.
Po drugi svetovni vojni so bili po Plečnikovih načrtih zgrajeni tudi številni spomeniki umrlim v vojni: partizanom, talcem in internirancem. Njegovo zadnje obsežno delo je bila prenova nekdanjega samostana Križanke v Ljubljani.
Plečnik je umrl v Ljubljani, 7. januarja 1957.
