Ne glede na to, ali smo mladi ali stari, včasih preprosto pozabimo, da imamo vsak dan veliko razlogov za hvaležnost. Nekatere med njimi so drobne stvari, ki se nam morda zdijo nepomembne, druge pa niti niso tako drobne. Bolj ali manj je vseeno, kakšen je njihov relativen pomen, dobro je le, da vse prepoznamo!
Posredovati te stvari svojim otrokom je ključna naloga vsakega starša. Pomembno je, da jim pomagamo videti in ceniti vse, kar drugi storijo zanje, in vse stvari, ki jih imajo – ali nimajo –, ter jih naučiti, da bodo prepoznali in cenili velikodušnost drugih ljudi.
Če bomo otroke naučili, da bodo hvaležni, jim bomo pomagali odkriti vse razloge za srečo: družino in prijatelje, šolo in njihove učitelje, čudesa narave in hrano, ki jo vsak dan uživajo.
Seveda se moramo Bogu zahvaliti tudi za njegovo ljubezen, ki nam jo izkazuje. Mi smo njegova bitja, on nas je ustvaril.
Zelo pomembno je, da to predstavo posredujemo svojim otrokom: kljub našim slabostim in neuspehom nas Bog ljubi. In za to moramo biti hvaležni.
Brez hvaležnosti smo pravzaprav slepi za pomemben del stvarnosti. V življenju nas lahko obkroža veliko lepih stvari, toda pogosto jih ne opazimo in ne cenimo. Poleg tega nas nehvaležnost ovira, da bi z upanjem zrli v prihodnost.
Papež Frančišek je že večkrat spomnil, kako pomembno je izgovarjati besede prosim, oprosti in hvala, in da so te ključnega pomena v življenju družine. Če so te tri besedice del našega vsakdanjega družinskega besednega zaklada, bo naša družina rasla in se krepila. Zato bi morali natančno razčleniti, kolikokrat v dnevu jih izrečemo.
Otrokom bi morali privzgojiti tudi hvaležno srce. Na ta način se bodo naučili videti pozitivno plat neuspehov – kako tudi stiska vsebuje številne nauke, ki nam lahko pomagajo rasti – in ugotovili bodo, kakšno srečo pravzaprav imajo, da živijo svoje življenje. Vse te okoliščine jih bodo spodbudile k velikodušnosti in z veseljem bodo kaj ponudili v zameno.
Splošno znano je, da s hvaležnostjo rasteta naša sreča in dobro počutje in da hvaležen odnos v življenju prinaša številne duševne in telesne prednosti.
Na koncu je nadvse pomembno, da znamo prepoznati pozitivne in dobre stvari v svojem življenju, pa tudi tiste malo manj dobre, kajti to nam pomaga, da se lažje soočamo z vsakdanjim življenjem.
Čeprav je zelo pomembno, da se s svojimi otroki pogovarjamo o hvaležnosti, bodo seveda dosti učinkovitejša naša dejanja. Če bomo sami vsak dan neposredno izražali svojo hvaležnost in jo izkazovali tako, da bomo drugim delali dobro, bodo naši otroci videli, kaj ta vrlina resnično pomeni.
Ozaveščenost in hvaležnost svoje družine pa lahko pomagamo krepiti tudi tako, da recimo pišemo dnevnik hvaležnosti; na majhne ploske kamenčke lahko zapisujemo kratka sporočila hvaležnosti in jih uporabimo kot darila ali okras; lahko pa na pisane lističe papirja zapisujemo, za kaj vse smo hvaležni, in te lističe obesimo na vejico, ki smo jo z vrta prinesli v hišo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
