“Nekaj, kar je bilo sprva zelo grozno, se je na koncu izkazalo za nekaj najlepšega”

Damijana Medved je žena in mama treh otrok, šolska knjižničarka in sodelavka Radia Ognjišče. Od leta 2008 je sodelavka Združenja Naravni začetki, v okviru katerega vodi predavanja o joku dojenčkov, spanju, branju ter povezovalnem starševstvu. Poleg tega je vodja projekta Junina hiša Kranj.

Med drugim je Damijana, ki je po izobrazbi literarna komparativistka in bibliotekarka, v današnji epizodi rubrike Ženska ženski nanizala nekaj bralnih predlogov, s katerimi si lahko popestrite poletne dni.  

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealno je, kadar ponoči dobro spim in nimam zelo zgodnjih obveznosti, tako da imam zjutraj čas, da preberem kakšno stran ali dve v knjigi, ki jo imam na nočni omarici. Razmislim, kaj vse imam v načrtu tistega dne, in si vzamem čas za zajtrk. Ja, se zgodi. Največkrat ob koncih tedna.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Ker mi to daje dober občutek; ker pomeni, da mi je mar zame; ker mi nariše nasmeh na obraz.

3. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
… čutiš tako zelo močno ljubezen. Brezpogojno.

4. Kako si ob vseh obveznostih, otrocih in vsesplošnemu pomanjkanju časa vzamete čas za moža?
Veliko naredi že trden objem in spoštljiv ter prijazen ton pogovora – zato res ne potrebujem veliko časa. Sicer pa je zdravilno, kadar greva skupaj na sprehod in se pogovoriva o aktualnih stvareh. So obdobja, ko nama to uspe vsak dan, in obdobja, ko mine vmes več tednov. Čutim, da kadar je najin odnos v dobri formi, tudi vse ostalo štima oz. je vsaj obvladljivo.

Sicer rada hodiva tudi v kino, v posebno veselje pa mi je bilo, ko sva hodila na argentinski tango; upam, da greva kmalu spet.

5. Krmarite med raznolikimi poklicnimi vlogami, saj ste poporodna doula, sodelavka Radia Ognjišče, šolska knjižničarka ... Kako vas vsaka od teh vlog izpolnjuje?
No, najprej moram povedati, da kot poporodna doula že kar nekaj časa nisem delala; z izjemo kakšnih individualnih svetovanj, sicer je pa minilo že kar nekaj časa, odkar sem bila nazadnje pri družini z novorojenčkom. To je sicer res zelo lep poklic. Še posebej me je izpolnjeval, kadar sem družino dlje časa spremljala in se tako z njo res povezala. Je pa urnik seveda zelo nepredvidljiv, težko je načrtovati delo in ob vseh preostalih vlogah, preprosto nisem več zmogla.

Delo na radiu ima poseben čar in čutim velik privilegij, da sem lahko del radijske zgodbe. Najbolj navdihujejo srečanja in pogovori z res zanimivimi sogovorniki; ki me tudi čisto osebno nagovarjajo. To je res blagoslov.

Delo šolske knjižničarke pa je moje redno delo, za katerega sem tudi študirala. Sicer je minilo kar nekaj let in različnih služb, da sem prišla do sem, ampak ta hip se mi zdi, da sem na pravem mestu. V posebno veselje mi je nagovarjanje k branju in iskanje najrazličnejših poti, da navdušujem za branje in knjige. Zaposlena sem na OŠ n. h. Maksa Pečarja kot knjižničarka za prvo triado; tako delam z najmlajšimi učenci in čutim kot posebno odgovornost, da jih uvedem v zaklade, ki se skrivajo za zidovi knjižnice.

Med drugim predavate o povezovalnem starševstvu. Kateri so bistveni poudarki tega področja?
Ja, sodelujem tudi z Združenjem Naravni začetki, kjer vodim predavanja za (bodoče) starše. Povezovalno starševstvo je ena od mojih priljubljenih tem in o tem rada predavam.

Temeljna misel povezovalnega starševstva je, da smo z otrokom v najzgodnejšem otroštvu zelo povezani, veliko skupaj, z veliko kožnega stika, zato, da ga na tak način navdamo z občutkom lastne vrednosti in ga potem lahko brez skrbi spustimo v svet.

Obsega sedem načel: povezovanje ob rojstvu, dojenje, odzivanje na jok, nošenje, skupno spanje, izogibanje "dobronamernim" nasvetom ter ravnovesje in meje. Za nekatere starše so ta načela povsem samoumevna, za nekatere pa ne in tiste želim nagovoriti in jih spodbuditi k povezovalnemu starševstvu.

6. Marsikdo v poletnem času najde več časa za branje. Katera tri knjižna dela bi še posebej priporočali v branje?
Mariana Leky: Selma je sanjala o okapiju; čeprav ima malo nenavaden naslov in tudi naslovnico, je to knjiga, ki me je res prijetno presenetila s svojo nežnostjo.

Pesniški zbirki Rupi Kaur: Med in mleko ter Sonce in njeno cvetje odpirata veliko vprašanj o vrednosti ženske in me obenem spominjata tudi na simpatičen večer butičnega bralnega kluba.

Pa še dve knjigi meni ljubega italijanskega pisatelja Tiziana Terzanija: Vedeževalec mi je rekel, v kateri piše o potovanjih po jugovzhodni Aziji, ki ga je zaradi prerokbe opravil po kopnem in ki je tudi kos sveta, ki je meni zelo ljub, ter njegova zelo osebna Še en krog na vrtiljaku, ko išče zdravilo proti raku.

No, naštela sem sicer pet knjig, ampak z razlogom, ker so res krasne. :)

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Leta 2011, v času tretje nosečnosti, sem zaradi vsesplošne finančne krize izgubila službo. Na radiu so se od honorarnih sodelavcev poslovili že konec leta 2010. Tako sem bila brez službe, kar me je navdajalo z veliko skrbmi in negotovosti v času pričakovanja rojstva novega bitja. Nekaj časa sem se še trudila dobiti novo službo, pošiljala sem prošnje, ampak nisem bila uspešna. Našla sem veliko oglasov, ki so me nagovorili; vsakič sem se navdušila za tisto službo, ampak po zavrnitvi (oziroma neodzivu – prejeti negativen odgovor je bila pravzaprav velika redkost) sem bila vedno bolj obupana.

V nekem trenutku pa sem se odločila, da ne bom več gledala zaposlitvenih oglasov in bom nehala pošiljati prošnje. In moje razpoloženje je bilo v hipu boljše. :) Odločila sem se, da se bom s službo ukvarjala pozneje, zdaj pa je čas, da se posvetim nosečnosti in porodu. Tako sem drugo polovico nosečnosti preživela res krasno; zelo v miru in s posluhom za svoje telo, ki sem mu lahko sledila v njegovih potrebah. Porod je bil tudi tako zelo izpolnjujoč, sanjski … Lepo obdobje je sledilo tudi po rojstvu, ko sva se z možem odločila, da bo šel on na porodniški dopust in tako smo res veliko časa preživeli skupaj in živeli v harmoniji.

Torej, nekaj kar je bilo sprva zelo grozno, se je na koncu izkazalo za nekaj najlepšega. Saj vsi poznamo tisti pregovor, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, ampak v trenutkih preizkušnje me je zelo preplavljal strah, kako bomo preživeli, bom sploh še kdaj dobila službo … Občutek, da nihče ne potrebuje tvojih znanj in spretnosti, je res grozen. Na koncu pa me je izguba službe pripeljala do izpolnjujočega časa v nosečnosti, lahko sem se dobro pripravila na porod in doživela res umirjeno poporodno obdobje. Službe pa so čez čas tudi prišle nazaj. :)

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Različne misli me nagovarjajo ob različnih priložnostih. Nimam neke univerzalne. Imam pa podobo in občutek, h kateremu se vračam, ko me navdajajo skrbi. To je zgodnje poletno jutro, na grški obali, ko sama plavam v povsem mirnem morju …

9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Taizé je moj vir duhovnega navdiha. Tam se res počutim doma in tam čutim Božjo bližino. Vsaki dve leti ga obiščemo, dogajanje v Taizéju pa spremljam tudi, ko sem doma. Duh ekumenizma mi je blizu. Če je le možno, grem na taizéjske molitve, rada poslušam in pojem taizéjske speve.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
… smo prinašalke življenja.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.