Vaš otrok umira … Te besede stiskajo v grlu in ne dovolijo narediti niti koraka. V srcih staršev rodijo iskreno in globoko zamero do Boga – da ni rešil. Kako se s tem spopasti? Ne poznamo ene rešitve, toda v pomoč vam je lahko pričevanje Antoniette Meo, sedemletne Italijanke, ki se je Jezusu zahvalila za raka, in njenih staršev.
Maria in Michele Meo sta se spoznala v Rimu, leta 1918 pa sta se poročila v Baziliki sv. Janeza v Lateranu. Leto pozneje je na svet prijokal njun prvi otrok, Giovanni. Sin je bil zdrav in nič ni napovedovalo drame, ki se je odvila potem. Pri dveh letih je nenadoma zbolel in 23. julija 1921 kljub zdravljenju umrl.
Maria dolga leta ni mogla govoriti o tistem jutru, ko je z občutkom nepredstavljive bolečine klečala v sobi pred sliko Pompejske Matere Božje. Ni mogla razumeti, kako je mogoče, da sije sonce, da ljudje še vedno počnejo toliko stvari. Ni kričala. Zbrala se je toliko, da je sinu zaprla oči.
Ko se je nedolgo zatem izkazalo, da je noseča, je v njeno življenje posijal žarek svetlobe. 27. marca 1922 se je rodila Margherita, mirna in optimistična. V dom družine Meo se je vrnilo veselje!
Dve leti po Margheritinem rojstvu so pozdravili drugo hči, Carmelo. Skoraj od samega začetka je deklica zbolevala za različnimi boleznimi. Sprva blažjimi, nato pa so zahtevale vedno bolj zahtevno zdravljenje. Nazadnje je 22. decembra 1926, po več dni trajajoči bronhopnevmoniji, umrla.
To je bil udarec. Maria je ni želela vrniti. V rokah je držala dvoletni zaklad, ki ji ni več pripadal, in tulila od bolečine. Ko so deklico na koncu položili na posteljo, je pokleknila in ji zaprla oči. Potem je ponavljala, da nobena mati ne bi smela doživeti česa takega. Zdelo se je, da se ne more več pobrati. Da se ne more več vrniti.
Zakonca sta bila prepričana, da nikoli več ne bosta imela otrok. Vendar se je izkazalo, da je božja volja drugačna: Maria je bila znova noseča. 15. decembra 1930 je rodila Antonietto. Bila je čudovita! Zdravniki so zagotavljali, da je tudi zdrava.
Minevala so leta, starši so gledali, kako njuni hčerki rasteta v zdravi in veseli deklici. Živeli so v Rimu. Hiša je bila polna smeha in otroške nagajivosti. Februarja 1936 so se nad njihov dom zgrnili oblaki. Tistega dne se je Antonietta iz šole vrnila objokana. Izkazalo se je, da je na dvorišču padla in se udarila v koleno.
Po natančnem pregledu so zdravniki ugotovili, da na koži ni nobenih sledi padca in da s sklepom ni nič narobe. Nekaj dni po nesreči se je deklica še vedno pritoževala nad bolečino v levi nogi. "Nekaj me zbada," je govorila. Od tistih dni so se dogodki v družini Meo začeli odvijati hitreje.
Prve diagnoze niso napovedovale ničesar nevarnega, toda vsak izvid nadaljnjih testov je starše pripeljal bližje k boleči resnici: osteosarkom, rak kosti. "Čim prej jo bo treba operirati, drugače bo prepozno," je pojasnila sestra. Spraševali so, za kakšno operacijo gre. "Za amputacijo noge". Maria je stekla iz sobe. Planila je v jok.
To ni bil enakovreden boj. 25. aprila 1936 je Antonietta izgubila levo nogo, toda amputacija ni ustavila napredovanja bolezni. Leto pozneje se je rak vrnil in napadel pljuča in nato še glavo. Antonietta je umirala – dušila se je in nepredstavljivo trpela.
Maria in Michele sta rotila Boga, naj jima pusti trpeti bolečino, ki jo doživlja njuna hči. "Šele tedaj sem razumela," je leta pozneje rekla Maria, "kako zelo je morala trpeti Mati Božja." 3. julija 1937 je Antonietta med šepetanjem "Bog … mama … oče …" umrla.
Maria Meo je še tretjič položila roke na veke svojega otroka in ga predala tistemu, ki ji je omogočil, da je postala mati. Kaj naj bi naredila?
Antonietta je živela manj kot sedem let. V obdobju smrtne bolezni je svojim sorodnikom in številnim ljudem, ki so bili priča njenemu trpljenju, razkrila milost izjemne vere v Jezusa Kristusa. Kljub svoji starosti ni spraševala: "Zakaj jaz?" Vztrajala je in svojo bolečino darovala Tistemu, ki je trpel še bolj.
V zadnjih tednih življenja ni želela, da bi molili za njeno ozdravitev. Želela je "nadaljevati Kalvarijo s Tistim, ki ga je ljubila". Njenih 105 pisem, ki jih je napisala Jezusu, je postalo predmet raziskav teologov.
Izšli so v obliki knjige, leta 1981 pa je vatikanska Kongregacija za zadeve svetnikov razglasila dekret o Antoniettinih junaških vrlinah. Je božja služabnica, prva izmed otrok, ki niso umrli mučeniške smrti. V svojem zadnjem pismu Jezusu je napisala: "Ljubljeni Jezus, Križani, hvala ti, ker si mi poslal to bolezen, je namreč sredstvo za dosego raja."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
