Kaj je sklenitev poroke za katoličane? Je le pogodba? Kaj pa milosti zakramenta? Pa cilji in namen?
Poroka oziroma zakonska zveza je starodavna življenjska prelomnica, ki jo lahko v različnih oblikah umestimo skorajda na začetek človeštva. S poroko se moški in ženska ločita od svoje primarne družine in ustanovita svojo družino – primarno celico vsake človeške družbe. Zato so družino in zakonsko zvezo posredno ali neposredno obravnavali tudi različni zakonski predpisi v družbi.
V nekrščanskih družbah (judovska, antična, ...) je bila ustanovitev lastne družine na prvem mestu civilna zadeva, ki ni imela pretiranega religioznega vidika. Sklenitev zakonske zveze je bila v veliki meri pogodba med dvema družinama, predvsem med plemiškimi družinami in vladarskimi rodbinami je bilo to povezano tudi z zavezništvi in drugimi ugodnostmi.
V različnih nekatoliških družbah lahko zasledimo, da je poročni obred spremljalo tudi neke vrste religiozno dejanje, recimo žrtvovanje zakoncev bogovom ali daritev bogu ali boginji, ki naj bi varovalo družine. A to je bilo bolj podkupovanje bogov kot pa resnična pobožnost.
Katoliški pogled na zakon poudarja, da je treba na poroko gledati tako z vidika pogodbe kot tudi z vidika zakramenta. Zato je katoliška vera prevzela staro judovsko navado poročnega zapisnika, ki ga novoporočenci in priče podpišejo ob koncu poročne maše.
Če zapisnik predstavlja vidik pogodbe, pa povezanost sklenitve poroke s sveto mašo predstavlja zakramentalni vidik. Ko zakon skleneta dva katoličana, je to za oba tudi resničen zakrament, po katerem ju Kristus blagoslavlja in jima deli posebne milosti.
Nekoč so zelo poudarjali t. i. stanovske milosti. Gre za to, da zakonci prejmejo posebne milosti, ki jih redovniki in duhovniki ne, in tudi obratno. In sem spadajo na prvem mestu zvestoba sozakoncu, skrb za družino in podobno.
Po drugem vatikanskem koncilu je Cerkev leta 1983 izdala prenovljeni Zakonik cerkvenega prava, ki v kanonu (členu) 1055 § 1 poudarja, da je cilj zakonske zveze blagor zakoncev ter rojstvo in vzgoja otrok (v katoliški veri). Zakonca tako ne le skrbita za to, da Cerkev dobiva nove člane, kar njuni otroci postanejo s krstom, ampak je zakon na prvem mestu namenjen temu, da zakonca drug drugemu pomagata rasti in zoreti v svetosti oziroma drug drugemu pomagata priti v nebesa. O resničnosti tega nam pričujejo mnogi sveti in svetniški zakonci v zgodovini.
Kanon 1056 pa ob tem poudarja tri lastnosti zakonske zveze: enost in nerazveznost. Zakonca sta namenjena le drug drugemu. Nihče nima pravice vdirati v zakrament, ki sta ga sklenila v Cerkvi, saj je to zakrament, postavljen od samega Boga, in tako svet in nedotakljiv.
Danes je posebej na udaru nerazveznost zakona, ko se mnogi tudi katoliški zakonci odločijo razdreti svojo zvezo. Katoliški zakonci z vztrajanjem v zvezi in skupnim trudom za uspeh zakona dajejo posebno pričevanje svetu.
Zakrament svetega zakona je v Cerkvi posebna izjema med sedmerimi zakramenti, saj je edini zakrament, ki ga ne podeli duhovnik. Čeprav imamo na primer pri svetem krstu možnost, da lahko v sili krsti tudi laik, pa si zakrament zakona vedno podelita zakonca sama, drug drugemu, medtem ko je duhovnik le priča Cerkve, ki njuno privolitev sprejme v imenu Cerkve ter na zakonca kliče blagoslov.
