V življenju vsakega izmed nas se zgodijo veliki, posebni trenutki, ki se nas globoko dotaknejo. Ki ti sežejo prav v srce in te napolnijo. Ki te tako nežno in ljubeče ganejo, da se ti v očeh naberejo solze in da srce kar zaigra od veselja.
Lahko so to pomembni življenjski trenutki, ki se zgodijo samo enkrat v življenju, kot sta na primer poroka ali mašniško posvečenje. Lahko je to lep izlet v hribe, ko v čudovitem razgledu opazuješ stvarstvo, ali pa večer v družbi srčnih prijateljev, od katerih se marsikaj naučiš. Lahko so to duhovne vaje ali kakšno romanje, ki te duhovno napolnijo.
Zame so vse to trenutki, ko močno doživim Božjo navzočnost in njegovo ljubečo skrb zame ter za moje bližnje. Vendar tudi ti trenutki minejo. Še preden se zavemo, smo nazaj v "realnem" življenju. Veselje in navdušenje prekrije vsakdanji urnik, občutke Božje bližine zamenja obilica skrbi, srce pa ostane prazno in razočarano. Ko sem se zadnjič vračala z duhovnih vaj, sem se začela spraševati, kako naj torej to veselje in to močno izkustvo Božje bližine prenesem v vsakdanje življenje. Kaj lahko storim, da ne bom spet razočarana?
Najprej se mi zdita pomembni hvaležnost in ponižnost. Iz življenja in poslušanja sem se naučila, da je pomembno predvsem zavedanje, da je tako izkustvo dar in ne moja pravica. Da je bil ta dar skrbno izbran zame, da si ga nisem zaslužila, ampak sem ga prejela povsem zastonjsko. Hvaležnost in ponižnost mi pomagata, da lahko v podarjenem prepoznam Božje delovanje.
Predvsem pa mi dajeta priložnost, da izpustim iz roke miselnost, kaj vse moram jaz narediti in kako mora vse biti, da sem lahko deležna takih Božjih dotikov. Taka miselnost me vodi v neprestano skrb in razočaranja, ker ne uspem biti takšna, kot bi si želela. Ko jo izpustim, se zavem, kako velikih milosti sem bila v resnici deležna – ne po svojih zaslugah, ampak iz njegove ljubezni.
Na misel pa mi je prišla tudi Marijina drža, o kateri ne razmišljam pogosto: Marija, ki besede ohranja v svojem srcu. Ko so se pastirji ob Jezusovem rojstvu prišli poklonit Mesiji, so pripovedovali o angelih in veseli novici, ki so jo slišali. "Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu" (Lk 2,19).
Tudi kasneje, ko sta Marija in Jožef z vso skrbjo iskala Jezusa ter ga našla v templju, pri Očetu, je "njegova mati vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu" (Lk 2,51). Marija je čutila, da se pred njo dogaja nekaj velikega, presežnega, milostnega. In je dogodke, besede, čustva shranila v svojem srcu ter o njih premišljevala. Morda jo je prav spomin na te besede spodbudil v Kani Galilejski, ji dajal moč pod križem in jo utrjeval v upanju v dvorani zadnje večerje.
Ta Marijina drža mi je v velik zgled. Vabi me, da besede, ki jih slišim in mi napolnijo srce, čustva, ki se v tem polnem srcu rodijo, shranim v svojem srcu. Jim pustim, da se v njem udomačijo, usedejo, in jim dam prostor v svojem spominu, si jih zapomnim. In ko ti veliki trenutki minejo, ko se življenje spet umiri in pride vsakdan s svojimi skrbmi, lahko živim prav iz spomina na te dogodke, besede, čustva. Živim iz okusa, ki sem ga takrat okušala.
Pa s tem ne mislim na razočarano vzdihovanje, kako je bilo nekoč lepo in kako sedaj ni več. Marijina drža me spodbuja, da besede in občutki postajajo hrana, ki je ne okušam več, vendar me hrani: mi daje moč, me spodbuja, me utrjuje v upanju.
Tako začnem živeti prav iz tega, kar je shranjeno globoko v mojem srcu, iz zavedanja, da je v nekem trenutku Bog v mojem življenju prav zares deloval in da – čeprav tega konkretno ne čutim – deluje tudi danes. Prav to pa me je naučilo tudi dejstva, da mi ni treba vedno doživljati česa velikega in izrednega, da sem lahko srečna. Dovolj je, da se jih spominjam, jih nosim v svojem srcu s preprostostjo in hvaležnostjo ter tudi v "realnem" življenju ohranim srce odprto za vedno nove Božje posege.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
