Starši otroke nehote primerjamo med seboj. Opazujemo jih pri igri, pogovorih, gibanju in pri tem opazimo, da je naš otrok nekoliko okornejši od drugih, da je morda višji in mogoče za spoznanje bolj okrogel. Ko v trgovini kupujemo nove hlače, vzamemo ne le za številko večje, ampak za vsaj dve, ker mu manjše niso prav. Res je, višji otroci so težji, vendar se za tem največkrat skriva vzrok: čezmerna teža.
Običajno do otrokovih treh let razlike v teži med otroki niti ne opazimo. Močnejši otroci so za starejšo generacijo zagotovilo, da bo otrok preživel, da je zdrav, zato si starši zlahka zatiskamo oči pred nespornim dejstvom, da je otrok pretežek v primerjavi z drugimi. Priporočila in preglednice so pač nesmisel, znamo poučiti druge.
Da se slepimo, gotovo spoznamo v letih, ko otrok obiskuje vrtec. Vrstniki so pač neposredni in hitro nekoliko obilnejšega označijo za debeluha, naš otrok se zato začne zapirati vase, čeprav mu pomagamo pri ustvarjanju boljše samopodobe.
Hitrih rešitev pri čezmerni teži ni, pa naj si jih še tako želimo. Gre za večletni proces, ki se ga lotimo zelo previdno in z veliko mero potrpežljivosti. Moj nasvet je, da se ga lotimo čim prej, vsaj do otrokovega sedmega leta.
Čezmerna telesna teža otroka je največkrat pokazatelj, da življenjski slog družine ni ustrezen, zato prehranski svetovalci določena "pravila" podamo tudi staršem, jih podučimo o bolj zdravem načinu kuhanja, razporeditvi obrokov in o izbiranju živil. Temu se posvetimo predvsem v želji, da upočasnimo razvoj otroka, zlasti deklice, ki sicer prehitro spolno dozori, ob tem se njen telesni razvoj zaustavi in deklica ostane nižje in čokate rasti. Debelost v otroštvu praviloma vodi v debelost tudi v odrasli dobi.
Kot prvi korak vedno predlagam, da pediater napoti otroka na preglede, ki bodo ovrgli vpliv hormonskih motenj, torej tistih, ki bi lahko vplivali na presnovo in ob tem na hitro pridobivanje teže. V redkih primerih se tako najde vzrok in pomoč zdravnika je na mestu.
Seveda za čezmerno težo navadno razlog tiči v pretiranem vnosu hrane. Ni vedno lahko vztrajati. Dvomimo ob očitajočih očeh deklice, ko bi si želela še malo makaronov v porciji, ki je je bila vajena, pa ji ne "smemo" ustreči. Vendar je vsak dan lažje, to zagotavljam.
Začnemo z malimi koraki. Skrbno spremljamo količino obrokov, še najbolj količino kruha, ki ga otrok poje (malica v vrtcu ali v šoli je navadno kruh!), polovico ogljikovih hidratov na krožniku (testenine, riž, krompir) za začetek nadomestimo z beljakovinami (meso, ribe, jajca), še raje z zelenjavo.
Otroci s čezmerno težo žal niso vajeni jesti veliko zelenjave, če sploh, zato to uvajamo postopoma. Naš namen je, da otroka naučimo, kaj je zdrava prehrana in kako si z njo ohranjamo zdravje vse življenje, ne da bi nam bilo treba pri tem odžirati si hrano. Velikost sladice prepolovimo, to lahko storijo vsi družinski člani, da so otroku v oporo.
Iz prehrane izločimo sladke pijače in jih nadomestimo z vodo. Domače sadne sokove in sirupe ponudimo otroku izjemoma.
Starši se radi opravičujejo, da doma pojedo veliko sadja tako za zajtrk kot za malico in večerjo. Hiter pregled 14-dnevnega jedilnika pa nato razkrije, da je sadje zgolj sladka banana, le redkokdaj bolj kisel kivi, jabolko ali ribez. Sadje je običajno sila kalorično, banana tu zelo prednjači, zato del sadja na jedilniku nadomestimo s presno in hrustajočo zelenjavo (korenje, stebla brokolija, rezine kumar).
Vsak začetek je težak, vendar je novo šolsko leto idealna priložnost, da otrok skupaj z nami začne leto samozavestnejši.
Tehtajte ga vsak teden in spremljajte napredek, vendar ga realno pričakujte šele po enem mesecu, in ne obupajte, če kdaj ne boste uspešni. Sladoled več ali dva se pač nekje pozna, če teh kalorij otrok ne porabi s telesno aktivnostjo. Vaš cilj naj bo upad hitrega naraščanja telesne teže, ne hujšanje samo. Otrok zelo kmalu spozna, kaj vpliva na povečanje teže, se s tem uči odgovornosti do svojega telesa in krotiti poželenje po hrani.
Hodite, štejte korake in se ob tem zabavajte. Določite si realen dnevni cilj in to naj bo vaš družinski projekt. In ne pozabite, starši smo otroku zgled.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
