Gerard Marino je čudodelno svetinjico nosil okoli vratu, odkar se spominja. V dar jo je dobil od svoje matere, ki je svetinjico dala vsem svojim otrokom, ko so bili še zelo majhni. Njegova starša sta svojo zvezo posvetila Naši Gospe čudodelne svetinje, ko sta bila še fant in dekle, pozneje pa sta ji posvetila vso družino. Gerard je 15. od 17 otrok.
Ko je Gerard pred desetimi leti plaval v oceanu, je dragoceno svetinjico izgubil, ena izmed njegovih hčera pa jo je našla zakopano v pesku, ko se ji je med potapljanjem nekaj zasvetilo na morskem dnu. Iskanje dragocenega obeska je bilo podobno iskanju igle v kopici sena – toda danes 46-letni Gerard si ni nikoli predstavljal, da bo takšen čudež doživel dvakrat v življenju.
Gerard, njegova žena Katie in njunih pet hčera zadnjih pet let počitnice preživljajo v letovišču Naples na Floridi in med zadnjim obiskom je bil Gerard z dekleti na plaži. Stal je v vodi, ki mu je segala do pasu, ko so vsi skupaj opazili delfina. Ko je poskušal zgrabiti svoj telefon, da bi posnel fotografijo, se je dolga verižica odpela in svetinjica je izginila pod vodo. Gerard jo je mrzlično iskal, vendar je ni našel. Izguba ga je še posebej prizadela, ker je njegova mama pred dvema letoma umrla.
Ker pa Gerard zlepa ne obupa, je začel brskati po spletu, kje bi lahko najel napravo za odkrivanje kovin, in našel je podjetje, ki mu je priporočilo možakarja po imenu Tony. Bilo je 4. julija, v Združenih državah Amerike je bil to praznični konec tedna in še nedelja – toda čez pol ure je bil Tony že pred Gerardovo počitniško hišico, pripravljen, da se loti dela. Že to se je zdelo kot čudež.
Medtem ko je Tony preiskoval ocean, je Gerard molil. Nato je Tony Gerardu izročil svojo drugo napravo za odkrivanje kovin, da bi pomagal še sam. Katie in dekleta so medtem odšle k maši, kjer so molile, da bi mož in oče našel svojo svetinjico. "Naša najmlajša je še posebej goreče prosila Nebeško Mater," je povedala Katie.
Gerard je svetinjico izgubil okoli pol osme ure zjutraj. Ob enajstih dopoldne jo je znova našel.
"Videla sem ga, kako se je ustavil, pokleknil in jo potegnil iz vode," se spominja Katie. "Ni bil dar zgolj to, da je svetinjico našel, še večji dar je bil, da jo je našel on sam … Čustva so ga povsem prevzela."
Katie je močno objela moža, nato pa stekla prek plaže do Tonyja in mu klicala: "Našel jo je! Našel jo je!" Vsi naokoli so začeli ploskati, saj so mnogi medtem že slišali Gerardovo zgodbo.
Ko so se vsi skupaj znova zbrali na obali, je Tony prosil, ali bi lahko nekaj zmolili v zahvalo. Objel je Gerarda in Katie in vodil molitev, v kateri je prosil, naj družina varno preživi preostanek dopusta. Zavrnil je plačilo za svoje delo. Gerard je vztrajal in mu plačal še več, kot je bilo sprva dogovorjeno. Moža sta se spoprijateljila in Katie je prepričana, da bosta ohranila stike.
Katie pripoveduje, da je bilo opazovanje dogajanja tistega dne nekaj zelo mogočnega. "Izjemno pomenljivo je bilo za najine otroke, da so bili priče moči molitve, predvsem pa dejstva, kako sta Bog Oče in Preblažena Devica Marija nenehno navzoča, v vsaki najmanjši podrobnosti vsakdanjega življenja."
Gerarda pa je dogodek spomnil, da lahko vedno zaupa v Boga in nikoli ne obupa – pa tudi, da sta mu njegovi nebeška in zemeljska mati vedno na razpolago, vedno pripravljeni priskočiti na pomoč.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
