Vse se je začelo s pozdravom, vsa zgodovina odrešenja, vsa lepota tega, čemur rečemo "nebesa". Tako je Kristus vstopil v ta svet, v naše življenje. "Ko je Elizabeta slišala Marijin pozdrav, je poskočilo dete v njenem telesu; in Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom" (Lk 1,41).
Kako velike reči je nekaj tako drobcenega, kot je pozdrav, sprožilo med Marijo in Elizabeto, mednju je vstopil Sveti Duh: otroka v njiju sta skakala od veselja, vse okoli njiju je bilo polno življenja in nanju se je kot zlati dež obilno vsipal blagoslov.
Tako velike reči naredi drobcen pozdrav, "dobro jutro", "dober dan", "dober večer", "kako ste kaj". Ne gre za nič drugega kot samo za vljudnost, res je, vendar pa je ta očitno nekaj zelo pomembnega, če si jo je Bog izvolil kot kraj, na katerem je postal za človeka nekaj živega, otipljivega, resničnega, konkretnega. V tem ga je prepoznala Elizabeta: "Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?" (Lk 1,43)
Ljudje smo danes precej pozabili na nežnost med nami, veliko je grobosti, marsikaj si izrekamo v imenu "svobode govora" in prepričanja o lastnem prav, pa je vendar le nežnost, mehkoba, občutljivost do sočloveka tisto, s čimer drug drugemu pokažemo, da nam je zanj mar, da ga nočemo raniti, da ima pri nas prostor, ki mu gre kot človeku. Da ima pri nas dom vedno, brezpogojno, torej nujno takšen, kakršen je, ne da bi se mu bilo treba za to spreminjati.
Ker človek postane človeški šele takrat, ko ga obravnavamo kot človeka. Ko ga pogledamo v obraz, ga namreč ne moremo ustreliti. Ko ga pozdravimo, se ne moremo delati, kakor da ga ni. To, da je, da ga je nekdo opazil, da je našel prostor v življenju nekoga, to je največ in dovolj, kar lahko damo ljudem, ki jih srečamo. In morda jih to tudi spremeni, nepredstavljivo spremeni.
Drug drugemu z nežnostjo pripraviti dom. Ker se s tem vstopi Bog in njegov blagoslov v naša življenja, ta se vedno razsiplje samo med nami, ko smo sposobni drug drugemu dati prostor pri sebi, kakor Marija Jezusu in Elizabeta Mariji, tako se med nami začenja uresničevati zgodba o odrešenju, enaka kot pred davnimi davnimi leti. Saj namreč v nebesa spadajo samo tisti ljudje, ki so jih pripravljeni napraviti drug drugemu, tisti, ki vedo, da se nebesa začenjajo že na zemlji – in da je vanje vzet, kdor je pripravljen drugega vzeti k sebi.
Nebesa se začnejo s pozdravom. Tako preprosto je to – in tako težko.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, št. 33.
