Na prvi pogled se zdi, da Caterina Scorsone, ki jo najbolje poznamo po njeni vlogi v seriji Talenti v belem, živi povsem lagodno življenje. Njene živahne fotografije so vedno polne nasmehov, barv, brokolija z domačega vrta in počitkov v viseči mreži. Z njenih profilov na družabnih omrežjih nas pozdravlja radostno življenje.
Če pogledamo Caterino v družbi Palome, njene druge hčerke, ki se je rodila z Downovim sindromom, takoj opazimo neizmerno srečo, ki jo občuti ob svojem otroku, zato o tem tudi nenehno govori in spominja vse ženske, ki se bojijo predrojstvene diagnoze, kakršno je imela njena "Pippa", da Downov sindrom ni dosmrtna kazen za nesrečno življenje.
Scorsonejeva neizmerno uživa v materinstvu, toda v nedavnem pogovoru za medije je priznala: "Ne želim pa širiti utvar, da je v materinstvu vse preprosto."
Kot zaposlena mama se dobro zaveda težav, ki jih prinaša usklajevanje ravnovesja med delom in zasebnim življenjem, toda cilje si je postavila zelo visoko. Prizadeva si, da vsak večer preživi doma in deklice pospremi v posteljo, kajti to je "vredno suhega zlata!" (in se ob tem zahvaljuje dobro utečeni rutini snemanja serije Talenti v belem, ki ji to omogoča).
Loading
Vsak teden si vzame čas za vsako izmed hčera posebej, da "z vsako pride na tekoče", in ne odklanja pomoči – na pomoč ji priskoči predvsem sestra Jovanna, če je treba, pa tudi varuška – še posebej zaradi Pippine terapije.
"Srečo imam, da mi pomaga toliko ljudi," je povedala v pogovoru za medije. "Ob Pippi sem spoznala dar občestvenosti. Najprej sem se ustrašila. Toda starši drugih otrok s posebnimi potrebami so v trenutku postali moja družina."
Ni pomembno, kako daleč prideš, šteje le to, kako srečen si, dokler stopaš po določeni poti. In veste, kaj? Več nas je, bolj je zabavno! Mame smo pogosto prepričane, da moramo vse storiti same. Žal drži, da pregovorna "vas" ("Za vzgojo otroka je potrebna cela vas", op. prev.) pogosto ni na voljo, včasih pa živimo v utvari, da moramo biti čudežne ženske za vsako ceno.
Nujnih opravkov ne prepuščamo drugim, zato se pogosto izčrpamo do konca. Rade bi dokazale, da zmoremo vse in da zmoremo dobro – da smo "kos vsem obveznostim materinstva" – na koncu pa smo povsem izčrpane in brezvoljne.
Loading
Ljudje nismo otoki. Scorsonejeva pravi: "V trenutkih največje ranljivosti postanemo bodisi povsem osamljeni ali pa sprejmemo dejstvo, da potrebujemo zunanjo pomoč."
Če prosimo za pomoč, to ne pomeni, da ne zmoremo. Pomeni, da zaupamo, in ne glede na to, kako zmedeni in izrojeni so lahko določeni vidiki tega sveta, še vedno obstaja veliko dobrote, ki jo lahko najdemo tako starši kot otroci.
Če znamo prositi za pomoč, je to eden največjih naukov, ki jih lahko damo svojim otrokom, skupaj s tistim, da ljudje nismo samozadostni in da v življenju potrebujemo drug drugega.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
